• Datum objave: nedelja, 3. januar 2016
  • Krisztina Toth: Piksel

    • Prevod: Gabriela Gall
    • Založba: LUD Literatura
    • Leto izida: 2015

    Piksel je dokaj premišljeno in skladno zgrajeno "besedilno telo". Zgodbe so prijetno branje, a jim manjka nujnosti. Nobene splošne predpostavke naše perspektive na vsebinski ravni ne postavijo pod vprašaj, čeprav to seveda poskušajo.

    Teksti v zbirki kratkih zgodb Krisztine Toth niso sami po sebi nič posebnega. Večinoma gre za zgodbe »malih ljudi«, ki pa jim manjka tista nujnost, zaradi katere slehernikova tema ostaja relevantna. Čeprav tovrstne zgodbe menda gradijo prav na likih, ki so kot mi, učinek pravzaprav dobivajo iz situacij in domiselnih zapletov. Liki so dovolj tipizirani in nam podobni, da lahko služijo kot odlagališče naših čustev od usmiljenja dalje, ki pa ne zahtevajo nobenega napora dejanskega vživljanja v Drugega.  Situacije oziroma zapleti, v katere so postavljeni, pa so ravno dovolj nevsakdanji, da se ne primerijo vsakomur. So, čeprav povsem običajni, prav na meji grotesknega v najširšem pomenu. Tako se liki situacij, v katere so postavljeni, pogosto niti ne zavedajo, saj osnovni zaplet zgodbe temelji na relaciji, ki je podana zgolj bralcem. S tem zgodbe sicer vzdržujejo suspenz, a izgubljajo nujnost – do bralca so po eni strani povsem nezahtevne, saj so preveč partikularne, da bi ga zadevale osebno, po drugi pa preveč splošne, da bi zahtevale napor empatije. A tovrstno formulo lahko najdemo v marsikateri zbirki kratkih zgodb zadnjih let.

     

    Treba je upoštevati tudi formo novele – poleg tega, da zgodbe vsaj povečini sledijo nekemu osnovnemu dramskemu loku, je v središču vsake zgodbe nek telesni del, ki jo povezuje v celoto in ji daje končno poanto, ki skorajda že meji na nauk. Liki in dogajanje okrog njih so s tem še dodatno potisnjeni v ozadje. Kljub vsemu pa je iz tekstov implicitno razvidno, da naj bi bili liki najpomembnejši, saj nauk ni vedno dosledno izpeljan – povedano z drugimi besedami, zgodbe nas kljub formi pravzaprav ne želijo poučevati.

     

    Ko zgodbe beremo objavljene kot celoto (sprva so bile objavljane kot podlistek), je tisto, kar namesto likov stopa v ospredje, nekakšna večja tema, na katero je namignjeno že v naslovu (in podnaslovu): piksel; besedilno telo. Na »meta« ravni se tako teksti pravzaprav ukvarjajo z razliko med romanom in kratko zgodbo ali, če nekoliko posplošim, med delom in celoto.
    Vsebinski prepleti zgodb – prek že omenjenih »telesnih delov«, pa tudi prek referenc na pretekle zgodbe, prijateljstev, sorodstev med akterji različnih zgodb ali pojavljanja istih akterjev v različnih zgodbah – torej služijo kot metafora za splošnejšo temo celote. Mogoča interpretacija teksta (ali tekstov) je, da gre pravzaprav za nekakšno sliko, ki je tako povečana, da so piksli zameglili celoto, ki pa ostaja prepoznavna v orisih. Tako se navsezadnje izkaže, da liki in dejansko niso bistveni. Tu so le kot vsebina eksperimentu z literarno formo. A le v kolikor predpostavljamo, da je bilo vse, kar je avtorica želela s teksti, raziskati problem literarne forme.

     

    V zgodbah smo soočeni tudi z zanimivo dvojnostjo, ki se vzpostavlja prek prvoosebne pripovedovalke. Nezanesljivost pripovedovalca, ki smo je že dolgo vajeni, je tu bralcu popolnoma razkrita (kar sicer tudi ni ravno včerajšnji domislek). Namesto z enim smo namreč soočeni z dvema fiktivnima svetovoma. Prvim, resničnim, ki je od pripovedi neodvisen, pripovedovalki znan (ali pa tudi ne), a nanj in na dogodke v njem nima vpliva. Drugi je klasični pripovedni in pripovedovalki povsem podvržen – spreminja ga, včasih skozi zgodbo kaj izpusti ali doda (in nas seveda o tem obvesti). Tako pravzaprav podvaja običajni pripovedni postopek, v katerem se predpostavlja, da je pripovedovalec nekatere elemente naše skupne realnosti povzel in priredil potrebam fikcije. Prek pripovedovalke je tako bralcem na ogled postavljen nek (fiktivni) pisateljski proces.

     

    Piksel je dokaj premišljeno in skladno zgrajeno “besedilno telo”. Zgodbe so prijetno branje, a kot že rečeno, jim manjka nujnosti. Nobene splošne predpostavke naše perspektive na vsebinski ravni ne postavijo pod vprašaj, čeprav to seveda poskušajo – pojavljajo se motivi Romov, revščine, nasilja, vendar z neke progresivne pozicije, ki bo le tiste, ki delijo avtoričin svetovni nazor (kakršen je – domnevam – »modelni bralec« teh tekstov). A saj navsezadnje vsebina samih zgodb niti ni bistvena. Precej bolj so zanimiva nekatera poigravanja z literarno formo in orodji (s čimer nočem reči, da so ta posebno izvirna ali revolucionarna, saj, čeprav mi osebno ni znan, verjetno obstaja kak temu soroden poskus), ki sem jih omenjal zgoraj. Zgodbe so torej prijetno, a nezahtevno branje z eksperimentalnim metamomentom.

     

    Sorodni članki: