• Datum objave: petek, 4. januar 2019
  • Stephen Karam: Ljudje

    • Premiera: 7. 12. 2018, SNG Drama Ljubljana
    • Režiserka: Nina Šorak
    • Prevajalka: Tina Mahkota
    • Dramaturginja: Urša Adamič
    • Igralci: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar

    Vsi smo ljudje in podobno kot Karamove junake nas življenje pogosto postavlja v obrambni položaj, kjer se borimo proti širšim družbenim silnicam, pa tudi proti neuničljivim notranjim demonom.

    Prva uprizoritev broadwayske uspešnice Ljudje zvezdniškega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama je k nam prišla v pravem trenutku. Četudi primarno osvetljuje stanje ameriškega srednjega razreda, bo slovenski publiki ta »družinski triler«, kot ga je poimenoval avtor, nevarno blizu, in to ne samo zaradi priljubljenosti ameriških televizijskih serij.

     

    Tako sam naslov kot tudi osrednji motiv družinskega kosila, nakazujeta na splošne, v dramatiki že večkrat izrabljene klišeje in vendar zgodba sama deluje sveže in aktualno. Na zahvalni dan, ki ga v ZDA navadno praznujejo v družinskem krogu, se v kletnem stanovanju v kitajski četrti sredi Manhattna zbere šest članov treh generacij družine Blake. Jasno je, da bodo na meniju medsebojna obračunavanja, ko se pogovor začne sukati okrog denarja, vere, politike, pričakovanj, zamer ipd. V nebo vpijoče so predvsem razlike med starejšo generacijo X in mlajšo Y (razvpitimi milenijci).

     

    Ljudje (foto: Peter Uhan)

    Ljudje (foto: Peter Uhan)

     

    Režiserka Nina Šorak s pomočjo dramaturginje Urše Adamič že od začetka neverjetno spretno stopnjuje hiter ritem medsebojnih dialogov, ki pa skozi igro postajajo manj lahkotno zbadljivi in vedno bolj tragikomični. Tako očetu Eriku (Bojan Emeršič) nikakor ni jasno, zakaj njegova odrasla hči Brigid (Nina Ivanišin) želi živeti v razpadajočem kletnem stanovanju v New Yorku, ko je doma v Pensilvaniji vse veliko boljše, še manj pa, zakaj kupuje drago bio zelenjavo, če mora odplačevati astronomski študentski dolg. Svojega deleža zbadljivk je deležen tudi Brigidin nekoliko starejši fant Richard (Gorazd Logar), ki kmalu začne igrati vlogo mediatorja med sprtimi stranmi družine Blake. Zagotovo imajo največjo težo izbrani dialogi oz. soočenja, ki osvetljujejo posamičen odnos, tako je na primer izredno poveden poskus pogovora med očetom Erikom in fantom Richardom, ki ju poleg generacijskega ločuje tudi razredni prepad, klasičen prepir med versko fanatično materjo Deirdree (Silva Čušin) in »new-age« hčerjo Brigid ter telefonski pogovor njene sestre Aimee (Tina Vrbnjak) z nekdanjo partnerko, ki niti za praznike ne želi več govoriti z njo. Izredno realistično so v drami obravnavane tudi kronične bolezni, kar pomembno prispeva k življenjskosti celotne situacije. Te pestijo tako pripadnico najstarejše generacije, dementno babico »Momo« (Milena Zupančič) kot hčer Aimee, ki zaradi črevesne bolezni polovico časa preživi na stranišču.

     

    Realistični pristop k drami preveva celotno uprizoritev, začenši s prepričljivo igro celotne igralske ekipe in z živim pogovornim jezikom v dodelanem prevodu Tine Mahkota, ki pomembno pripomore k temu, da imamo gledalci občutek, kot da smo dejansko del prazničnega omizja. Tudi nas kmalu začnejo motiti neznani zvoki iz zgornjega stanovanja, nepojasnjena izguba elektrike in vsesplošna utesnjenost kletnega stanovanja, ki ga je na odru Male drame domiselno zastavil scenograf Dorian Šilec Petek. Vendar se vse te motnje kmalu izkažejo za minorne v primerjavi s težavami, ki jih nosimo v sebi. Smo vendar samo ljudje, ki nas obvladujejo podobni strahovi: bolezen, samota, revščina, prevara … Družina Blake predstavlja večino družin, ki se kljub mnogim življenjskim težavam zbere za skupno mizo, se pogovarja, prereka, krohota, joče, poje, kriči, občasno kdo omizje tudi zapusti, vendar se ponovno vrne, ker družina pač ne glede na karkoli in če je še tako hudo, ostaja skupaj.

     

    Tako samo besedilo kot tudi aktualna postavitev drame Ljudje je zagotovo presežek v sodobni dramski produkciji, saj uspe s specifičnim predstaviti univerzalno, z osebnim širše družbeno. Vsi smo ljudje in podobno kot Karamove junake nas življenje pogosto postavlja v obrambni položaj, kjer se borimo proti širšim družbenim silnicam, pa tudi proti neuničljivim notranjim demonom. Žal uprizoritev ne ponuja več prostora za refleksijo in ne nakazuje možnih rešitev, saj (pre)nagel konec zgolj utemeljuje prepričanje, da je življenje pač kaotično in se vsakršen poskus iskanja logičnih zaključkov izkaže kot jalov.

    Sorodni članki: