• Datum objave: sobota, 1. april 2017
  • Bernardo Atxaga: Dnevi Nevade

    • Založba: Beletrina
    • Zbirka: Žepna Beletrina
    • Leto izdaje: 2017
    • Prevod: Marjeta Drobnič

    Puščava Nevada ne funkcionira zgolj kot neko ozadje, pripovedni prostor, na katerem se razgrinja zgodba, ampak kot nekakšen vmesni prostor, v katerem pisatelj–glavni lik išče snov za svoj roman, toda najde vse prej kot to.

    Roman Dnevi Nevade je eden izmed najnovejših pripovednih tekstov baskovskega pisatelja Bernarda Atxage in tako kot druge njegove romane je tudi tega prevedla Marjeta Drobnič. Od dosedanjih besedil, ki so nam na voljo v slovenščini, pa se roman Dnevi Nevade nekoliko distancira, s čimer na nek način predstavlja drugačno stran pisateljevega pisanja, takšno, ki je prej nismo mogli razbrati. Poleg veliko bolj izrazite avtobiografskosti Atxaga v tem romanu ne predstavlja problemov baskovske manjšine, kot je to značilno za prejšnje romane, obenem pa tudi ne problematizira odnosa med špansko in baskovsko kulturo. Prevladujoča tema je minevanje časa, kar avtor doseže z izrazitim begom vase – tako v svoja razmišljanja kot tudi spomine.

     

    Literarnovedno bi roman lahko opredelila kot avtobiografski. Čeprav tega kratek opis na platnicah romana ne razkriva, gre za avtorjevo lastno zgodbo o potovanju v ameriško puščavo Nevada, natančneje v mesto na njenem robu, Ren. K takšni označitvi romana dodatno prispeva uporaba prvoosebnega pripovedovalca, ki pa ni edini princip pripovedovanja, ki ga Atxaga v romanu uporabi. Izrazita je tudi uporaba tretjeosebnega pripovedovalca, ki ga uporablja predvsem pri vračanju v preteklost, tako osebno kot tudi družinsko in zgodovinsko. Menjava prvo- in tretjeosebnega pripovedovalca pa ne deluje konfuzno, ampak kvečjemu daje tekstu še večjo težo.

     

    Pasaže prvoosebnega pripovedovalca so izrazito samoizpovedne, s čimer Atxaga spominja na Prousta oziroma, če se ozremo po slovenskih ustvarjalcih, na Kovačiča. Pisateljev vsakdan se preliva iz dogodka v dogodek, to pa prekinjajo spomini na odraščanje v rodni vasi, odnosi v družini in realni zgodovinski dogodki. Primer tega je recimo zgodba o rokoborcu Paulinu Uzcundunu, ki je prihajal iz vasi, le malo oddaljene od pisateljeve. Konkretna družinska zgodovina pa se osredini okrog družinskih posebnežev, v Atxaginem romanu okrog bratranca Joséja Francisa, ki je bil s svojim avtizmom za družino in vas fenomen. Kot zrel pisatelj, ki gleda nazaj na svojo zgodovino, Atxaga zelo doživeto predstavi samega bratranca kot tudi odnos njegove družine do njega, predvsem materin odnos: »Včasih je oštevala sina, a posredno, tako, da je nagovarjala tiste, ki so obedovali ali večerjali za mizo, jih imela za zbor: ‘Jose Francisco je poreden, poreden otrok. Tepe svojo mamo in zato je žalostna.’« V navedkih, ki se dotikajo preteklosti, Atxaga najbolje izkaže svoj izjemen talent za pripovedovanje, saj klub problematičnosti tem, ki jih odpira, ohranja svojevrstno lahkotnost in živost jezika.

     

    Tekst je po zunanji formi razdeljen na tri dele, pri čemer sta drugi in tretji precej manj obsežna od prvega, obenem pa sta za nekakšno sklenitev romana ključna, saj odgovorita na nekaj vprašanj, ki jih je roman v osrednjem delu pustil zelo očitno neodgovorjena. Nenavadna, a izjemno učinkovita je delitev osrednjega dela, ki funkcionira kot neke vrste dnevnik, saj so nekateri navedki natančno datirani, pojavijo pa se tudi izseki iz pisateljevih spominov in pisma nekemu L., pisateljevemu prijatelju. V teh dnevniških zapiskih, izsekih, pismih Atxaga ne gradi suspenza, ki bi ga njihov konec razgradil, saj uporablja drugačen princip. V osrednjem delu teh »poglavij« ohranja enakomeren tempo, ki ga poantirajo zadnji stavki teh poglavij. Kar bralca nekoliko zmoti, je to, da so te končne poante namenjene samim sebi in na koncu ne prinašajo bistveno novega pomena za razumevanje dogajanja v romanu.

     

    Stična točka romana je, kot že naslov predvideva, puščava Nevada v Združenih državah Amerike. Puščava ne funkcionira zgolj kot neko ozadje, pripovedni prostor, na katerem se razgrinja zgodba, ampak kot nekakšen vmesni prostor, v katerem pisatelj–glavni lik išče snov za svoj roman, toda najde vse prej kot to. Fragmente iz prejšnjih življenj povezuje puščavsko okolje, v katerem pisatelj živi, v katerega se konstatno vrača in ga zapušča pri pripovedovanju o drugih, polpreteklih življenjih. Na nek način je s tem blizu Vitomilu Zupanu, ki v romanu Menuet za kitaro večkrat zatrdi, da lahko potujemo iz kraja v kraj, iz Majorke v Ljubljano, iz Ljubljane v Kočevski gozd, toda ne iz sebe, svojih spominov in izkušenj. Vendar pri Atxagi to ni problematizirano kot pri Zupanu, predstavljeno je le kot neko dejstvo, prek katerega se osmišlja glavni lik.

     

    Kar pa tudi v tem romanu ostaja enako, je Atxagov smisel za pripovedovanje. Kljub temu da gre za izrazito samorefleksivno prozo, ta ostaja neverjetno tekoča in berljiva. Umerjen in umirjen slog pisanja, ki zna obdržati bralca ne glede na snov, ki jo opisuje, odslikava zrelega avtorja, ki ni le do konca razvil pripovedne zmožnosti jezika, ampak tudi sebe kot človeka do te mere, da lahko ta prepričljivo postane glavni lik njegovega dela, ne da bi s tem tekst dajal vtis, da je plod avtorjeve narcisoidnosti. Umestitev med avtorje v fokusu nesmrtnosti na letošnjem festivalu Fabula je v tej luči primerna, obenem pa v luči Atxagovega baskovkega izvora dodaja še neko drugo razsežnost, ki pa se je roman sicer ne loteva – to je vprašanje baskovske manjšine in njenega obstoja.

     

    Pa vendar, v času življenja z danes na jutri daje roman upanje, da vseeno obstajajo ljudje, ki se znajo ustaviti in se povezati s preteklostjo, svojo in družbeno. Ta vtis je lahko sicer zgolj iluzija, toda branje je vedno pomenilo gibanje v nekih fiktivnih svetovih. Atxaga je napisal roman, ki izstopa prav po tem, da bralcu daje neverjeten občutek pristnosti in resničnosti, ki deluje osvežujoče zaradi množice navideznih realnosti, ki nas obdajajo.

    Sorodni članki: