6. 6. 2015 / Kritika / Podobe

Stojan Batič: Človek in mit

Spust v Galerijo Jakopič vse do avgusta pomeni poglobitev v delo devetdesetletnega kiparja Stojana Batiča. Umetnik, ki je Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani (danes ALUO) obiskoval pod vpisno številko 1, je širši javnosti poznan predvsem po številnih monumentalnih javnih plastikah. V mali plastiki se po eni strani ukvarja z intimnejšimi zgodbami in liki, ki jih je opazoval že kot deček, odraščajoč v Trbovljah, po drugi pa z miti, ki so zelo dolgo razvnemali njegovo domišljijo. Retrospektivna razstava gledalca popelje od kiparjevih zgodnjih realističnih del do nežnih dekliških aktov, od postkubistično navdahnjenih figur do cikla rudarskih motivov, v katerih je lepo viden umetnikov slogovni razvoj. Med razstavljenimi deli je nekaj plastik iz njegovega večletnega poustvarjanja mitoloških likov, izstopajoča serija stekleno bronastih form, razstavo pa zaokrožuje pregled njegove javne plastike, predstavljen z videom Toneta Stojka.

Umeščenost izbranih del iz Batičevega opusa v od zunanjega sveta odmaknjeno Galerijo Jakopič se zdi nenavadno sugestivna. Predvsem bronaste figure rudarjev je v temnem prostoru mogoče občutiti kot domače. Umetnik k rudarskemu motivu pristopa na različne načine. Sprva se ukvarja s posameznimi figurami. Rudar kot močan mož, ki v roki nosi svetilko in v svoji izpostavljenosti nastopa kot junak. Nato Batič figure začne združevati. Tako oblikuje prizore, ki vzbujajo občutek tesnobe in sočutje do mož, ki se vsakodnevno spuščajo v temo in iščejo oporo drug pri drugem. Skozi vedno močnejšo abstrakcijo Batičevo raziskovanje motiva postopoma vodi do cikla povsem abstraktnih form, ki jih umetnik ustvari v lignitu, temu pa doda predmete, kot so ura, rudarska čelada in svetilka. V tem delu razstave dominira bronasto abstraktno delo z naslovom Rudarsko sonce (1977), ki ga lahko razumemo kot tisto, kar združuje preostale figure rudarjev.

Rudarski cikel zelo poetično dopolnjujejo mitološke figure, ki prav tako variirajo od manj do bolj abstrahiranih. Batiču, ki je vselej poudarjal, da ga zanimajo človeške zgodbe, uspe v kamnu, bronu ali glini izraziti patos mitoloških likov. Junaki so ujeti v tiho, stoično večnost. Čeprav Batič ne oblikuje izrazitih obraznih potez, lahko gledalec zlahka razbere občutenja upodobljencev in se za nekaj trenutkov pusti popeljati v zgodbe o Orfeju (1972), Ledi z labodom (1973) ali o Zaljubljenem satiru (1973). Enako velja tudi za prej omenjene rudarje. V tem so znani mitološki liki zelo podobni Batičevim trboveljskim junakom iz podzemlja. V obeh primerih se njihova prvinskost in prvobitna človeškost odražata skozi kamen in bron, skozi premišljeno oblikovanost in skozi zgodbe, ki jih umetnik na ta način razpira, pa naj so te dobro znane ali pa jih le slutimo.

V napol skritem podzemnem prostoru galerije se torej čas ustavi ob Batičevem posredovanju bistveno človeškega – človeških zgodb, »osebnih odisejad«. Čeprav bi si mnoga dela zaslužila precej boljšo osvetlitev, moramo priznati tudi, da imata temačnost in igra senc svojevrsten čar. Zemeljski materiali navdajajo prostor s toplino. Tudi Batičevo eksperimentiranje s kombiniranjem stekla in brona v ciklu Eksplozije posreduje življenje skozi dinamične, skoraj žive forme. Razstavo pa, kot rečeno, zaokroži del, ki se osredotoča na kiparjevo javno plastiko, dela, ki zgodb ne le posredujejo, temveč neke nove zgodbe skozi svoje javno bivanje tudi živijo. Video Toneta Stojka to življenje javnih plastik prikaže poetično in dobro zavedajoč se njihovega okolja.

Retrospektiva Stojana Batiča prinaša to, kar obljublja: človeka in mit. Meja med njima ostaja zabrisana. Človek in mit prehajata eden v drugega in tako omogočata čisto kontemplacijo, poglobitev v pripoved in materiale ter občutenje človekovega pristnega stremljenja k pripovedovanju in sprejemanju zgodb, k podaljšku ali celo nadgradnji življenja skozi zgodbe. Za to smo dobri umetnosti lahko vedno znova iskreno hvaležni.