13. februarja, 2020 / Kritika / Podobe

Saša Nemec: Repair-a-thon (popravljalni maraton)

Kdaj: 28. januar–9. februar 2020
Kje: 26. Bienale oblikovanja,Podhod Ajdovščina, Ljubljana 

Podhod Ajdovščina je ena od tistih lokacij v Ljubljani, ki odraža minuli čas z drugačnimi oblikami potrošniške družbe. Umeščen je bil v vrvež vsakdana in je dopolnjeval praznino v takratni urbanistični mreži. Zdaj pa je zaradi parkirne problematike in umestitve trgovskih centrov na obrobje skorajda prazen. Od redno odprtih trgovin ostaja samo ključavničar, ki na isti lokaciji deluje že vrsto let. Podhod zaradi svoje centralne pozicije in a priori zaščite pred vremenom v sebi nosi velik potencial, vendar je v kapitalističnem okolju neizkoriščen.

Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec

Šestindvajseti Bienale oblikovanja je strateško in pomensko umestil del dogajanja tudi v Podhod Ajdovščina. S tem se začenja njegova potencialna revitalizacija. V duhu trajnostnega razvoja in kritičnega pristopa do potrošništva je bilo možno v podhodu obiskati tudi intervencijo umetnice Saše Nemec z naslovom Repair-a-thon — popravljalni maraton. Ko ste vstopili v prostor vas je Saša pričakala za dvema mizama, vsaka je imela po en šivalni stroj. Zagledali ste lahko tudi likalno desko z likalnikom in kup drobnarije, potrebne za popravilo oblek.

Saša Nemec, ki je po izobrazbi oblikovalka tekstilij in modna oblikovalka, vas je z vprašanjem: »Kako lahko pomagam?«, povabila v dvogovor o sedanji potrošniški družbi, hitri modi in na splošno etično vprašljivem odnosu do oblek. Namen intervencije je bil nuditi obiskovalcem možnost, da svoje obleke ali druge tekstilne izdelke, ki so doživeli tako ali drugačno okvaro, popravijo. To je bodisi storila Saša sama ali pa je tistim bolj korajžnim oziroma veščim ponudila prostor in stroje, da so lahko to opravili sami.

Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec

V sedanjem ekonomskem ozračju je razmerje cen popravil v primerjavi z novimi oblačili velikokrat, velikokrat previsoko in tako je laže oblačilo zavreči kot popraviti. Očitno je, da umetnica v ta ekonomski krog vstopa iz tretje perspektive in nudi alternativo, ki sicer v strogo ekonomskem pogledu ne vrne računice. Zaradi umestitve popravil v umetniško-aktivističen okvir lahko nudi posameznikom popravila zastonj, kar pa ne pomeni, da v tej izmenjavi ni nobene dodatne vrednosti. V primeru repair-a-thona se zgodi simbolni transfer — ker popravilo ne vstopa v dialog kot storitvena dejavnost, ampak kot umetniška intervencija, potrošniki/obiskovalci, popravljavke ne vidijo kot delavca, ki opravlja storitev, ampak raje kot umetnico, aktivistko — osebo, ki s svojim dejanjem nekaj sporoča. Ta transfer je pomemben, ker omogoča, da se zgodi drugi akt umetniške intervencije, in to so pogovor, izmenjava mnenj in kritičen pogled na samo dejanje popravljanja. Ta aspekt pogovora je dodana vrednost, ki jo umetnica spretno umesti v pogovor. V zameno pa pogosto dobi zgodbe, ki stojijo za kosi oblačil. To so (iz pogovora z umetnico) bodisi opisi, zakaj jim je določeno oblačilo ljubo ali zgodbe o tem, kako se je oblačilo poškodovalo ali kako je oblačilo ležalo v omari leta in leta, ker ni bilo nosljivo, vendar ima čustveno vrednost. Ali konec koncev druge osebne zgodbe.

Foto: Jernej Čuček Gerbec

Repair-a-thon tako združuje analitično-pragmatičen pristop do problematike sodobne potrošniške družbe s človeškim, družbenim vidikom. Intervencija v sebi, podobno kot Podhod Ajdovščina, nosi potencial, ki nakazuje na razvoj mesta s trajnostno naravnanostjo, ki s premišljenim pristopom predstavlja alternativo kratko segajočemu pogledu potrošniškega sistema.

Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec
Foto: Jernej Čuček Gerbec