14. januarja, 2016 / Kritika / Podobe

Saša J. Mächtig: sistemi, strukture, strategije

Razstava je zasnovana na način, s katerim poskuša prikazati bistvo Mächtigovega mišljenja in prakse, ne samo s predstavitvami končnih izdelkov, ampak z več kot 350 enotami arhivskega gradiva, ki zajema celoten proces nastajanja posameznih projektov.

V razstavi je razvidna jasna miselna linija. Na začetku, ko se iz avle muzeja po stopnicah dvignemo v prvo nadstropje, nas po začetni predstavitvi razstave, pričaka prikaz Mächtigovega obdobja študija arhitekture na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Kot študent eksperimentalne smeri B je bil pod mentorstvom Edvarda Ravnikarja deležen interdisciplinarnega pristopa, ki je temeljil na analizi, raziskovanju in eksperimentiranju, kar se kaže v kasnejšem Mächtigovem delovanju. V tem sklopu je prikazanih nekaj študijskih nalog. Najbolj izstopa zasnova letnega nadstreška kavarne Evropa, kjer se nam skozi proces raziskave različnih geometrijskih modelov paličja, mehanskih spojev in modularnosti posameznih elementov, zariše osnovna ideja oblikovanja, ki je ključna za nadaljnje spoznavanje in razumevanje razstave. To misel posrečeno utrdi tudi sestavljena lesena risalna miza, ki jo je zasnoval med študijem, za ustvarjanje pa uporabljal tudi kasneje in jo verjetno še danes.

Nadstrešnica Evropa avtorja Saše J. Mächtiga; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig
Nadstrešnica Evropa avtorja Saše J. Mächtiga; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig

Naslednji sklop razstave ponazarja oblikovalčevo ukvarjanje s cestno in urbano opremo kot posledico sunkovite urbanizacije. Poudarjeno je modularno povezovanje sistema postajališč z zasnovo telefonskih govorilnic, kar obiskovalcu pojasni Mächtigove težnje po celostnem reševanju problemov v smislu vizualne in programske pojavnosti ter poenostavitvi povezovanja funkcij v sklope. Eno izmed postajališč je v sklopu razstave rekonstruirano v Fužinah blizu muzeja in funkcionira kot končno postajališče linij LPP 20 in 22. Pomembno se mi zdi, da so ustvarjalci s tem izpostavili, da Mächtigovi produkti niso bili oblikovani za razstave v muzeju ampak kot funkcionalni del urbane opreme. Izstopa tudi zasnova postajališča MET3, ki je za razliko od ostalih razstavljenih projektov, ki so nastajali med leti 1978-81, nastal leta 2001. Če se vizualna podoba tega razlikuje od svojih predhodnikov, pa je logika zasnove povsem enaka.

Osrednje mesto razstave upravičeno zaseda sistem kiosk K67,ki je, kot poudarijo ustvarjalci, zaznamoval utrip in podobo urbanističnih središč nekdanje Jugoslavije in drugih vzhodnoevropskih središč. Nekoliko abstraktne ideje poudarjene v uvodnem delu razstave se jasno artikulirajo v zasnovi K67. Vpogled v celoten razvoj sistema nam skozi predstavitev posameznih generacij razkrije transformacijo iz mikro tržno-prodajne arhitekture skozi specializacijo (K67 kot planinsko zavetišče, reporterska kabina, cvetličarna…) do iskanja univerzalnega montažnega sistema, ki je ponazorjen s skicami velikanskih struktur sestavljenih iz osnovnih K67 enot. Razvoj kioska pa tu ni končan, saj je Mächtig leta 2003, po zaustavitvi proizvodnje K67, zasnoval K21, ki je trenutno v fazi preizkušanja v prostoru v merilu 1:1. Razstava s tem še utrdi predstavo Mächtigovega dela kot evolucijo ene ideje.

Reporterske kabine iz K67 na stadiunu Kantrida, Rijeka; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig
Reporterske kabine iz K67 na stadiunu Kantrida, Rijeka; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig

Poleg programskega in konstrukcijskega razvoja so nam na voljo še razne marketinške in tržne akcije, fotografije uporabe kioska po celotni Evropi, objava v priznani angleški reviji Design in uvrstitev kioska v zbirko predstavnikov oblikovanja 20. stoletja Muzeja moderne umestnosti v New Yorku (MoMA). Prav tako nam K67 ustvarjalci predstavijo kot izhodiščni material za mnoge sodobne raziskovalne projekte in razne umetniške prakse. Vse skupaj nam omogoča, da sprevidimo tako uspešnost in pomembnost K67 v času v katerem je nastal in doživel množično proizvodnjo kot tudi njegovo relevantnost v današnjem času.

V taistem prostoru je prikazano tudi Mächtigovo akademsko udejstvovanje. Poleg različnih študij je izpostavljen članek Metamorfoza, ki je ključen za razumevanje oblikovalca in arhitekta. V članku je kritičen do načina klasičnega projektiranja in kliče po vključitvi takratnih znanstveno-tehnoloških dognanj v arhitekturno in oblikovalsko prakso. Tako misel razstave, ki se je dokončno vzpostavila v predstavitvi K67, dobi teoretsko podlago.

Postopno stopnjevanje razstave doživi vrhunec v osrednjem prostoru, v zaključku pa sledi sprememba ritma in smiselna dopolnitev Mächtigovega opusa. Prikazani so dobro znani smetnjaki imenovani ŽABA, telefonski dušilniki, omarica za obvestila o kino sporedu, element postajališčnih informacij, nabiralnik PELIKAN ter zbiralniki koristnih odpadkov EKOS. Razstavljena je še serija sestavljenega pohištva ter luksuzna miza PETA, ki je v nasprotju s skoraj vsemi ostalimi izdelki mišljena za maloserijsko proizvodnjo. Deležni pa smo tudi dveh arhitekturnih zasnov. Idejni načrt prodajno-razstavnega salona Tekstil je v zasnovi odprt, prilagodljiv prostor s futuristično estetiko, ki nam pomaga pri umestitvi Mächtigovega delovanja, saj je nastajala sočasno kot fleksibilna okolja odmevne razstave Italy: New domestic landscape. Nazadnje pa še vpogled v dom Saše J. Mächtiga in projekt podaljška lastne atrijske hiše, ki na oseben način zaključi razstavo.

Košek za smeti Žaba 2 avtorja Saše J. Mächtiga; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig
Košek za smeti Žaba 2 avtorja Saše J. Mächtiga; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig

Razstava s skrbno izbranim in razstavljenim materialom, ki med drugim zajema vse od konceptualnih risb, načrtov, prikaza različnih variacij, študij detajlov, testiranja v okolju, maket, fotografij ter dejanskih končnih produktov, ponuja temeljit vpogled delovanje Saše J. Mächtiga. Z dramaturško preciznostjo gledalca pritegne in mu omogoči razumevanje ne samo oblikovalskih nazorov ampak tudi njegovega razmišljanja. Ne predstavi samo njegove oblikovalske ampak izpostavi tudi akademsko zapuščino. Prav tako pa ni pozabljen kot soustanovitelj in profesor oddelka za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO).Razstava deluje dovolj pregledno in lahkotno, da pritegne in poduči prav vsakega obiskovalca, hkrati pa dovolj poglobljeno, da Mächtiga zasluženo izpostavi kot danes zelo pomembno vez med industrijskim oblikovanjem in arhitekturo ter kot enega redkih, ki se v našem prostoru resneje loti kritičnega premisleka, takrat aktualne, radikalne ideje kapsularnosti. Pomembna je Mächtigova umestitev v čas, šele takrat spoznamo edinstvenost njegovih del, ki so v času radikalnih projektov šestdesetih let ena redkih, ki so doživela množično industrijsko proizvodnjo. Kustosinjam Maji Vardjan, Špeli Šubic ter sodelavcem je resnično uspelo oblikovati razstavo, ki si jo ustvarjalec Mächtigovega statusa zasluži.

Ena od možnih postavitev sistema Kiosk K67, katerega avtor je Saša J. Mächitg; foto: osebni arhiv Saša J. Mächtig