3. decembra, 2015 / Kritika / Podobe

Rihard Jakopič: Beležnice

Studije so samo priprave za to, da človek vežba oko in roko, in če jih kasneje pogleda, da se mu vzbudi spomin.” – Jakopič, rokopisi v MGML

Razstava v obliki tematskih sklopov sledi Jakopičevim različnim ustvarjalnim obdobjem, vse od akademskega študija pa do zadnjega desetletja njegovega življenja, in celostno predstavlja njegove risarske študije, poskuse ter razvijanje motivov in tehnik. Risbe iz njegovih beležnic so razstavljene poleg slik, h katerim spadajo, in tako neposredno razkrivajo njihovo nastajanje ter njihove skrite spodnje plasti. Na razstavi si je možno ogledati 346 risb, 43 slik in 4 fotografije.

V prvem sklopu risb, izbranih iz Jakopičevih beležnic, imenovanem Akademska risba, zgodnja risba in vtisi z razstav, najdemo tako klasične študijske akte, kakor tudi barvne skice in risbe, za katere je znano, da prihajajo iz Ažbetove slikarske šole, ki je igrala ključno vlogo pri razvoju slovenskega impresionizma; Anton Ažbe je svoje učence spodbujal, naj neposredno uporabljajo barvo.

Razstava se nadaljuje s temo Zgodnji žanr in krajina, kjer so že jasno vidne različne stopnje med risarsko zasnovo, oljnimi študijami in končno sliko; obiskovalec tako lahko sledi enovitemu ustvarjalnemu procesu. Sicer je med Jakopičevimi risbami čistih krajin malo in še v teh primerih gre predvsem za vajo generičnih krajinskih motivov, saj so v začetku 20. stoletja slovenski slikarji krajine pogosto risali na prostem, torej neposredno pred motivom, po čemer slovijo impresionisti.

V tematskem sklopu imenovanem Intimizem se pokaže premik Jakopičevega ikonografskega težišča k novim motivom. V ospredje stopijo motivi vzeti iz meščanskega življenja, ki so nastajali v času njegovega življenja v Škofji Loki, kamor se je preselil k družini svoje zaročenke. Ženska figura v meščanskem interieru ali v naravi, meščansko preživljanje prostega časa – branje, poslušanje glasbe, pogovarjanje, opravljanje ročnih del, itd. – so primeri motivov, ki jih zasledimo v omenjenih delih. Kot zapiše avtor postavitve, Andrej Smrekar, Jakopič v tem obdobju svojega ustvarjanja obide dokončnost in trdnost konture ter v črno-bel medij vpelje koloristične kvalitete; z niansiranjem svetlob in senc obvlada širok register barvnih ekvivalenc, kar vodi v dematerializacijo forme in v čisto svetlobno igro.

S tematskimi sklopi Kopalke, Sava, Ilustracija, Risba v službi Alegorije, (sklop, ki spremlja odmevno naročilo mestne občine Ljubljana za poslikavo stavbe Meksika) in Zadnje desetletje, pričujoča razstava nadaljuje s prikazovanjem Jakopičevih risb v njegovih specifičnih ustvarjalnih obdobjih. Hkrati veliko pove podatek, da Jakopič svojih risb nikoli ni namenil javnosti; tako razstava resnično odpira vrata v oseben in nikoli poprej viden svet Riharda Jakopiča, ki je bil kot javna osebnost sicer izredno mitiziran. Jakopič ni gojil risbe kot samostojne umetniške discipline, ampak mu je služila kot stenografski zaris bodočih kompozicij in kot način reševanja posameznih problemov v detajlih.

Razstava prikazuje Riharda Jakopiča, impresionista z mitičnim statusom, v drugačni, bolj intimni luči, kar je izredno zanimiv in svež zorni kot. Postavitev razstave je zelo pregledna in opremljena z veliko spremnega besedila, kar obiskovalcu dodatno približa tovrstni umetniški opus. Poleg motivov in objektov, torej vsebine slik, se razstava osredotoča tudi na tehnični vidik slik, torej na izvedbo, jih skuša razčleniti in analizirati po slojih, kakor obljublja naslov Beležnice. Videti Jakopičeve risbe v dialogu s slikami, ki so jim sledile, resnično prikazuje edinstven pogled na vrh slovenskega impresionizma in dogajanje v njegovem ozadju.