16. 2. 2015 / Kritika / Podobe

Prečudoviti vrtovi gospe R.

Do 21. februarja je v mariborski KiBeli na ogled razstava celjskega umetnika Mateja Čepina. Slikar, sicer samouk, se je že večkrat predstavljal na samostojnih in skupinskih rastavah. Njegovo dela niso ostala neopažena, med drugim je za samosvoje podobe prejel drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru leta 2006 in leta 2009 veliko nagrado na slikarski prireditvi Ex-tempore v Piranu.

Čeprav so na tokratni razstavi razstavljene slike iz različnih serij, tvorijo tako oblikovno kot vsebinsko dokaj usklajeno celoto. Večina del je postavljenih v temačno okolje, ki ga napolnjuje skoraj grozeče rastlinje, ob katerem se sprašujemo, kaj le skriva. Tak vtis umetnik ustvarja tudi z uporabo akrilov, ki jim dodaja materiale, kot so smola, tkanine in vosek. V to pokrajino vnaša realistične figure, ki se zdijo, kot da so zašle iz olepšanega filmskega sveta v surov morbiden svet notranjih strahov in nočnih mor.

Čepin je velik ljubitelj Hitchcockovih in Lynchevih filmov ter literarnega sveta Franza Kafke. Te afinitete gledalec v njegovih delih ne more prezreti. Tesnoba, prisotna na njegovih platnih, vzbuja občutek, da figura ne bi smela biti tam, kjer je, saj s svojo prisotnostjo dreza v nekaj umirjeno temnega in v tem svetu res ni dobrodošla. Še motiv poljuba se v tem kontekstu zdi grozeč, kakor da napoveduje neizogibno žalost. Poljub, ki je sicer pogost znanilec srečnega konca, tukaj vzbuja slutnjo, da zgodbe še zdaleč ni konec, še manj pa, da je srečna. Zanimivo je platno, ki ga obvladuje deklica na gugalnici med grozečimi drevesi. Spomnimo se na Fragonardovo rokokojsko gugalnico, prav tako okroženo s temnimi drevesi, vendar kljub temu lahkotno osvetljeno, poudarjajoč radost in brezskrbnost. Nasprotno Čepinova gugajoča se deklica v rdečem, umeščena v temno morbidno okolje, igrivemu početju navkljub, nosi svojevrstno težo in turobnost.

Čeprav dojemamo upodobljene figure kot očitne tujce v krajini, v katero so postavljene, je njihova samost (čeprav na sliki niso nujno same) taka, da bi bila najverjetneje prisotna tudi v prijaznem, svetlem, domačnem okolju. Kakor da morbidno prizorišče potencira tesnobnost oseb samih, nikakor pa ga ne ustvarja. Takšno okolje tako ni nekaj zunanjega, ampak človeku lastnega in na ta način ponazarja ter vizualno dramatizira tesnobo človekove intime. Na nekaterih slikah pa se samost, čeprav vzbuja tesnobna občutja, zdi skoraj udobna in nujna. Na teh platnih figure vzbujajo vtis, da si želijo biti same, ne glede na melanholijo, ki vlada takemu prizoru.

Ena plat izrazite filmskosti upodobljenih motivov je ta, da se umetnik mestoma prenagli in takrat ta ni več prefinjena ali le slutena, temveč je očitna. Taka dela ponujajo bolj in bolj konkretne asociacije, kar sicer subtilnim delom, ki jim avtor nedvomno vtisne svoj osebni pečat, odvzame nekaj fantazijske, notranje občutene avtentičnosti. S tem merim na nekatera od velikih platen, ki jih povezuje tesnobo vzbujajoča krajina in vanjo umeščene figure. Samosvoj primer, kjer pa gre za povsem načrten in neposreden prenos motiva iz filmske v slikarsko formo, je vsekakor slika z naslovom Snowman, kjer gre dejansko za realistično sliko kadra iz Hitchcockovega filma Strangers on a Train, motivu pa je z naslovom in barvami dodana zahteva po novi interpretaciji. Gre za prepričljivo delo, ki pa je s svojim manjšim formatom ena od izjem med velikimi platni. Morda bi z boljšo izpostavljenostjo del manjšega formata ta prišla bolj do izraza, s tem pa tudi njihova izrazna forma, ki se od večjih del precej razlikuje.

Po drugi strani pa gre v glavnem za platna, v katerih je filmskost subtilna. V surov morbiden svet je vnešena z realističnimi figurami, vendar ne vsiljuje konkretnih asociacij. Tako pride do srečanja dveh svetov: abstraktnega fantazijskega, v katerem se smola in pesek mešata z akrili ter filmskega, ki je izčiščen in tuj tistemu prvemu, ki obvladuje krajino. Gledalec v tem vidi nekaj poznanega v tujem svetu, ki pa je enako tuj upodobljenim figuram. Pomemben element je sanjska umeščenost oseb v krajino, ki vzbuja melanholijo in nelagodje. V njihovem početju morda ni nič nenavadnega, ničesar nepričakovanega, vendar iz konteksta izhaja nezmotljiv občutek nečesa, kar ni na ravni zavednega. Upodobljencem se tako pridružimo v kukanju čez ograjo Prečudovitih vrtov gospe R., ki predstavlja skrajno mejo sveta, ki nam je lasten. Gledamo, čeprav ne vemo, kaj je na drugi strani in čeprav slutimo, da karkoli bomo našli, ne bo ne svetlo ne prijazno. Prav v tej zlovešči slutnji, ki je v obliki strahu pred neznanim lastna naši notranjosti, se skriva prepoznavnost motivov. Občutenje tesnobe, ki jo na tak ali drugačen način nosimo s seboj, lahko prepoznamo v banalnih in mestoma že absurdnih motivih.