11. februar, 2015 / Kritika / Podobe

Piratski film

Ajda
Kocutar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Do 20. februarja je v projektnem prostoru Aksioma na ogled avdiovizualna postavitev francoskega umetnika Nicolasa Maigreta z naslovom Piratski film.

Nicolas Maigret se ukvarja z digitalno umetnostjo in zvokom. Skozi napake in pomanjkljivosti medijev razkriva njihovo delovanje in jim obenem daje nov potencial. S tem opozarja na njihovo vpetost v naša življenja, predvsem na tisti vidik njihovega delovanja, ki nam ostaja neviden. Umetnik razkriva nove poglede na naše sodobne medijske spremljevalce, tako da z avdio-vizualnimi posegi jasno prikazuje njihovo večplastnost. Po študiju intermedijske umetnosti se je pridružil laboratoriju Locus Sonus na Visoki šoli za umetnost v Aix en Provence. Deluje tudi v kolektivu Art of Failure, sodeluje pri projektu Platforma v Parizu ter predava na Šoli za likovno umetnost v Bordeauxu.

Piratski film izhaja iz peer-to-peer ali P2P sistema (vsak z vsakim) internetnega deljenja datotek, ki je prešel v že skoraj obvezno dejavnost velikega dela uporabnikov interneta. Zaradi lažjega in hitrejšega prenosa se datoteke razdrobi in prejemnik celoto tako razdrobljenih delčkov prejme od množice drugih uporabnikov. Prenašanje filmskih, televizijskih ali avdio vsebin na ta način poteka fragmentirano.

S programsko opremo za prestrezanje podatkov Maigret poseže v delovanje protokola BitTorrent in v prostoru na treh ekranih, ki ustvarjajo vtis nadzorne sobe, v živo prikaže vedno aktivno dejavnost deljenja drobcev najbolj priljubljenih datotek. Obiskovalec se znajde pred nenehnim zaporedjem slik in zvokov, ki jih, čeprav jih uzre le za trenutek, prepozna (ali pa tudi ne) kot delčke znanih filmov, videospotov, serij. Tak vpogled v neprekinjeno nevidno aktivnost ponudi tudi (nad)geografsko noto piratskega procesa. Vsak sekundo trajajoč prizor je opremljen s podatkoma o lokaciji in IP-naslovu pošiljatelja in prejemnika. Države, ki se izmenično pojavljajo na mestih prejemnika in pošiljatelja, vzpodbudijo misel o geografski neomejenosti take delitve vsebin, njena kontinuiteta pa govori o podobni neomejenosti tudi v časovnem smislu, kar jo postavlja na nek nadrealni nivo, ki pa je dejanski nivo interneta in njegovih zmožnosti. Vizualizacija tega sicer nevidnega dela internetne aktivnosti ponuja prav to: zavedanje dejanskih zmožnosti interneta in ozadje procesa, ki si ga v vsakdanji rabi predstavljamo popolnoma avtomatizirano, Maigret pa v to avtomatizacijo vključi nujni medosebni odnos v obliki ljudi, ki se skrivajo za IP-naslovi.

Zanimiv pa je vsekakor tudi vidik, ki izhaja iz samih vsebin, ki se fragmentirano in naključno udejanjajo na zaslonih. Piratski film ponuja remiks surove priljubljenosti. Edini kriterij za prikazovanje vsebin je v primeru te postavitve pogostost njihovega prenašanja. V nekaj sekundah je torej mogoče dobiti vtis o tem, kaj je med najpogosteje gledanimi vsebinami v vsakem trenutku, kjerkoli po svetu. Nič nenavadnega tako ni v kombinaciji prizorov v zaporedju: Hobit, pornografija, Taylor Swift video, House of Cards, pornografija. Nevidna narava raznolikosti človeških okusov, kot jo omogoča prenašanje vsebin v zasebnosti lastnega doma, za trenutek postane vidna v svoji popolni razdrobljenosti.

Postavitev izpostavlja svobodo, ki jo danes omogoča internet pa tudi medsebojno soodvisnost, kot jo P2P omrežja najbolje ponazarjajo. Govori torej o nujni povezanosti, ki, kot nam je jasno prikazano, ne zastane niti za trenutek. Maigret pa poleg možnosti preposlušane razprave o problemu avtorskih pravic v svetu vsesplošne dostopnosti vsebin, s posegom v P2P omrežje načne popolnoma novo vprašanje estetizacije fragmentov posameznih najbolj priljubljenih vsebin, ki v Piratskem filmu tvorijo še nikdar prej videno in neponovljivo neskončno zgodbo.