23. februar, 2019 / Kritika / Podobe

Nathalie Du Pasquier: Fair Game

Lara
Baler

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Leta 1957 v francoskem Bordeauxu rojena umetnica Nathalie Du Pasquier svoj edinstveni opus prvič razstavlja v Sloveniji, v ljubljanskem MGLC. Za razumevanje razstave ne moremo mimo njene razgibane življenjske poti, začenši z otroško željo postati slikarka. Pri osemnajstih letih se je podala na dvoletno potovanje po zahodni Afriki, katerega vplive lahko zaznamo v njenih začetnih izjemno intenzivnih, živih, skladnih in tudi kontrastnih barvnih vzorcih, ki jih je srkala skozi spoznavanje afriških kultur. Leta 1979 se je preselila v Milano in se tam ustalila ter postala ena izmed ustanovnih članov italijanske oblikovalske in arhitekturne skupine Memphis Group. Kolektiv je postal razpoznaven del milanske umetniške srenje s svojim živobarvnim postmodernističnim oblikovanjem pohištva in abstraktnimi dekoracijami, ki so črpale navdih predvsem iz poparta. V sklopu skupine Memphis Group se je Nathalie Du Pasquier uveljavila s svojimi živimi, vpadljivimi grafikami in potiskanim tekstilom, z deli, ki sta jih oblikovali njena brezmejna domišljija in ljubezen do eksperimentiranja. Od poznih osemdesetih let se osredotoča predvsem na slikarstvo.

Razstava Fair Game ni zastavljena kronološko, temveč je bližje retrospektivi osemdesetih let, ko se je primat modernizma v umetnosti in arhitekturi iztekal in so se iskale alternative. Umetnica nam v svojem zgodnjem obdobju, ko se je specializirala v okraševanju površin, ponudi izlet v dekoracijo, kič. Priča smo barvno izredno živahnim grafičnim vzorcem, ki jih je uporabljala za tisk na tekstil, keramiko in pohištvo. V nekoliko kasnejšem obdobju lahko v njenih kompozicijah prefinjenih in grobih objektov tihožitja, ki se jih loteva skrajno ploskovno in analitično, zaznamo Milano kot mesto spoja industrijskega in sofisticiranega. Vsako delo preseneti s svojimi preprostimi motivi, ki so prikazani kompleksno. Tihožitje vzame za svoje in ga s pomočjo najbolj vsakdanjih predmetov, kot so vaze, kozarci, orodja, prikaže kot izredno zanimivo igro svetlobe in odsevov. Sprva uporablja dokaj realistične kompozicije in prikaze, vse bolj pa se umika v abstrakcijo, ko je predmeti sami ne zanimajo več in jih ne postavlja na piedestal, temveč se osredotoča na relacije med njimi pod različnimi svetlobnimi razmerami. Element je na tej točki vsebinsko popolnoma izločen, velikokrat naslikani objekti tudi padajo iz formata slike. Zavezana je večni aksonometriji na slikah, barve se umirjajo in prehajajo v večinoma pastelne poslikave z majhnimi živahnimi poudarki. Sledi upodabljanje lesenih predmetov in kompozicij, ki jih sama izdela in postavi v določen položaj, pri čemer ni nujno, da sledijo zakonom gravitacije in statike. Zanimiva se zdi njena sposobnost stoterih repeticij istih elementov, ki so prikazani bodisi v različnih merilih bodisi v različnih legah in posledično delujejo povsem različno in nič kaj dolgočasno.

Pri razstavi igrata zelo pomembno vlogo širše videnje in obravnava prostora samega, ki jo je umetnica skupaj s kustosinjo v MGLC izpeljala zelo dobro, saj nas že od prvega razstavnega prostora skozi celotno razstavo vodijo stenske poslikave, ki vzpostavljajo dialog med razstavljenimi deli in med prostorom samim. Tako umetnica in kustosinja ustvarjata umetniške mikrokozmose, ki nas še bolj posrkajo vase in za katere si upam trditi, da razstavo okrepijo.

fair_game_nathalie_du_pasquier_mglc_0004_web

Nathalie Du Pasquier: Postavitev razstave Fair Game v MGLC. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

Po začetnem logičnem stopnjevanju kompleksnosti kompozicij in tehnik razstavljenih del nenadoma preseneti tretja soba, v kateri se srečamo s sorodnimi motivi, vendar v tehniki voščenk in barvic, slike so enakih formatov kot črni okvirji. Tukaj opazimo konstruktivistične ploskovne črno-bele risbe, nakar smo že v naslednji sobi spet priča oljnim slikam brez okvirja z izmišljenimi virtualnimi predmeti. Znova nas v svoji sivi atmosferi osupnejo sledeče „fotografije slike“, ki na kartonskih podlagah enotnih kvadratnih formatov delujejo kot slikarske študije črno-bele fotografije, polne senc, negativov, odtenkov sivin. Ta prehod lahko razumemo kot nekakšno posvetilo fotografiji skozi slikarski medij.

V naslednjem prostoru nas pričaka eksplozija barv z linijskimi upodobitvami izsekov vsakdanjih predmetov, kot katalog tistih, ki jih uporabljamo, včasih tudi ironičnih dialogov med njimi. V nadaljevanju nas razstava popelje skozi prehod iz tihožitja v nerealen svet črno-belih imaginarnih pejsažov, ki so s tušem razliti prek ogromnih formatov platna in dopuščajo odprte ustvarjalne vizije. Stilsko razgibana razstava se zaključi v „zakoreninjenih“ kompozicijah ponavljajočih se uporabljenih predmetov, ki sestavljajo neklasična neuokvirjena tihožitja, lebdeča v prostoru. Omenjena soba deluje kot „grand finale“ in v svojem stenskem barvnem frizu prikazuje sekvenco slik, ki predstavljajo upor svetlobi, ki ji je slikarka vse do sedaj posvečala toliko pozornosti. Zdi se, da je tukaj v slikah popolnoma samosvoja in se ne ozira na pravila perspektive in senc, pri tem pa izkušnjo zelo uspešno dopolni s kontrastnim, vendar hkrati skladnim obarvanjem sten, kjer začutimo izjemno komunikacijo med slikami in fizičnim prostorom. Za konec je Nathalie Du Pasquier svoje doživljanje fizičnega prostora, v katerem razstavlja, še nadgradila in predstavila majhno serijo modulov „navideznega pohištva“ v sitotisku, ki ga je ustvarila izključno za ljubljansko razstavo ob svojem obisku v ateljeju MGLC.

Nathalie Du Pasquier: Postavitev razstave Fair Game v MGLC. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.