15. februar, 2019 / Kritika / Podobe

Na moje oči: Zgodbe iz Iraka

Maša
Žekš

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Skupinska fotografska razstava z domiselnim naslovom Na moje oči je po lanski premierni razstavi v centru sodobnih umetnosti DOX v Pragi sedaj na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič. Skozi objektiv mlajše generacije iraških fotografov nam je omogočen edinstven pogled na raznoliko življenje tamkajšnjih prebivalcev, kompleksnost novejše zgodovine, na nenehne konflikte in njihovo razumevanje. Približajo nam tako kulturo tihotapljenja čez zabrisane meje severa države, prilagajanje vojnim razmeram in delovne razmere, kot tudi brezskrbne piknike, zabavljaške poroke in sofisticirano gledališče.

Razstava je nastala v sodelovanju z »nomadskim umetniškim studiem za dokumentarne projekte«, imenovanim DARST, ki se ukvarja z raziskovanjem aktualnih tematik in objavljanjem zamolčanih zgodb. Ustvarjajo razstave, producirajo igrane filme in dokumentarce, organizirajo številne izobraževalne projekte, javne dogodke, pišejo reportaže in izdajajo knjige. Projekt Na moje oči sta zasnovala glavna akterja studia DARST, italijanska fotografa Stefano Carini in Dario Bosio, ki sta k razstavi vsebinsko prispevala tudi krajši dokumentarni film The Butcher of Khalakan. Razstavo je pospremil tudi bogat spremljevalni program, vključno z že končano razstavo na italijanskem kulturnem inštitutu z naslovom Ženska, luna, kača. Monografski del projekta predstavlja podobe in besedila Stefana Carinija, njegove osebne izkušnje s potovanja po Iraku leta 2014 in njegovo uredništvo prve iraške neodvisne fotografske agencije Metrography.

10/01/13 - Shlake, Iraqi Kurdistan - Iraq-Syria border - Syrian smugglers on the 4 hour walk from Iraq into Syria. ©Aram Karim
Šlake, iraški Kurdistan, iraško-sirska meja, 2013 © Aram Karim

Avtorji fotografij so Aram Karim, Bnar Sardar, Hawre Khalid, Seivan M. Salim, Rawsht Twana in Ali Arkady. Poleg mladih fotografov iz Iraka je na ogled tudi prvovrstna zbirka fotografij Twana Abdullaha. Obsežen arhiv njegovih fotografij je nastajal med letoma 1974 in 1992. Skrivni arhiv je leta 2006, tri leta po koncu diktature Sadama Huseina, od svoje matere prejel njegov sin Rawsht Twana. Zbirka, imenovana tudi Kurdski arhiv, vsebuje ene najodličnejših fotografij iraškega Kurdistana in tamkajšnjih prebivalcev, nad katerimi je takratni predsednik države izvajal genocid. Čar njegovega arhiva je v izboru in raznolikosti motivov, ujetih v objektiv, in v neprecenljivi vrednosti vizualne dokumentacije ene od bolj problematičnih iraških regij. Na razstavi je kar nekaj originalnih fotografij iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, zbirka tristotih portretov, ki so nastali v Twanovem ateljeju, njegov avtoportret z ženo Qaido in veliko drugih portretnih fotografij in prizorov iz vsakdanjega življenja, kot so polja sončnic, nogometna reprezentanca, rojstvo otroka, kopanje v reki in prijateljsko kartanje. Po mnenju mnogih naj bi prav Twana Abdullah kurdsko družbo motril in fotografiral s pristransko vdanostjo, pozornostjo in z največ talenta.

V primerjavi z njegovimi fotografijami iz prejšnjega stoletja so ostale fotografije mladih avtorjev nekoliko resnejše in še bolj raznolike. Drugačno razumevanje državnih meja in golega obstoja s strani tihotapcev na robovih iraškega Kurdistana nam je prikazano na vznemirljivih fotografijah Arama Karima. Rojen blizu iranske meje je fotograf odrasel med tihotapci, leta kasneje pa se jim je med tovorjenjem dobičkonosnega blaga čez gorato pokrajino na meji s Sirijo in Iranom pridružil na delu in dokumentiral celoten proces. Tihotapljenje bencina, elektronike, pnevmatik, alkohola in drugega blaga je zanje glavni vir dohodka, tamkajšnje državne meje pa so zanje zgolj politična kontura na zemljevidih. Na fotografijah so upodobljeni tihotapci ob nadzornih točkah, prečkanje reke Šabadin, podkupljeni iranski vojaki, štetje denarja, družinski piknik in večerno obedovanje ob kajenju vodne pipe.

Bagdad, Irak, 2015 © Ali Arkady / VII / DARST
Bagdad, Irak, 2015 © Ali Arkady / VII / DARST

Naslednji fotoreporter, Ali Arkady, ki že od leta 2006 budno spremlja in dokumentira posledice konfliktov in delikatnega političnega dogajanja, objektiv raje usmeri k vsakodnevnim opravilom navadnih ljudi, kjer se odvija tisto pravo življenje. Čeprav Irak že več desetletij spremljajo nenehni politični pretresi, obsežna korupcija, sektaško nasilje in nenehne etnične delitve, življenje teče dalje, ljudje pa se nanj vedno znova prilagajajo. Potrpljenje in trpežnost prebivalstva je avtor upodobil v svojih delih, kot so Iraški vojaki in domači otroci med kopanjem v zdravilni žvepleni vodi in blatu tamkajšnjega izvira, Diplomanti bagdadske likovne akademije iz leta 2014 si krajšajo čas, medtem ko čakajo na konec izpada električne energije, Svatba v Bagdadu, Arabski in kurdski civilisti skupaj plavajo v vodi nad Mosulskim jezom, pospremijo pa jih motivi igranja na odru, nočnega čiščenja orožja in kopanja sirot v bagdadski sirotišnici.

Sledi predstavitev projekta Map of Displacement (Zemljevid razseljenosti), pri katerem so iraški fotografi z ekipo kuratorjev, urednikov in piscev z vsega sveta zbrali zgodbe iraških pribežnikov, ki so bili zaradi vojne proti Islamski državi prisiljeni zbežati v avtonomno regijo Kurdistan. Zgodbe, te je mogoče prebrati na spletu, razkrivajo grozovite posledice vojne, ki je od leta 2014 iz Federalnega Iraka pregnala že več kot tri milijone ljudi. Ta del razstave je razdeljen po datumih zavzetij večjih mest, kot sta Faludža in Mosul. Spremljajo jih pokol v Sindžarju, etnično čiščenje na planoti Ninive in ofenziva iraške vojske v juliju 2014. Opisane dogodke pobijanja Jazidov, krvavega bojevanja, pretesnih taborišč in bega spremljajo ganljive fotografije in podatki o številu ljudi, ki so morali pod prisilo zapustiti svoje domove.

Kirkuk, Irak, 2015 © Hawre Khalid
Kirkuk, Irak, 2015 © Hawre Khalid

Najbolj pretresljive so nedvomno zgodbe ugrabljenih žensk, ki jim je po zavzetju mesta Sindžar in prodaji v suženjstvo, uspelo pobegniti iz ujetništva. Fotografinja Seivan M. Salim je pobegle ženske fotografirala v belih jazidskih oblekah, ki simbolizirajo čistost. Serija Tiste, ki so pobegnile predstavlja portrete in grozljive zgodb žensk, ki so jih borci Islamske države ugrabili, prodali v suženjstvo, trpinčili in posiljevali, med drugim tudi zaradi jazidske veroizpovedi, ki je suniti ne odobravajo. Pobili in odpeljali v ujetništvo so več kot 5.000 žensk. Frontalni dopasni portreti obnemelih žensk s prekritimi obrazi so večjega formata in na črni podlagi, zaradi česar delujejo še bolj stoično, skrivnostno, a hkrati srhljivo.

Ko govorimo o srhljivem, se smemo vrniti k poprej omenjenemu videu, katerega avtorja sta kuratorja Stefano Carini in Dario Bosio. Krajši dokumentarec, ki najverjetneje ni primeren za osebe s šibkejšim želodcem, prikazuje življenje trinajstletnega Alija, ki se je po bombardiranju domačega mesta v provinci Salahadin in pomoru staršev zatekel v kurdsko vas Kalakan, kjer opravlja delo mesarja. Deček se nam predstavi in opiše svoj vsakdan, klanje živali, čiščenje njihove krvi in odiranje iz kože. Delo je zanj stresno in neprijetno, raje bi prodajal sladoled ali gazirane pijače in se kar se da hitro vrnil domov. Posnetki so nazorni, prikazujejo spuščanje krvi iz vratu še trzajočih koz, razsekavanje mesa in konzerviranje odrle kože. Čeprav se gledalcu zasmili tako deček, še bolj pa koze, zmrdovanje nad prikazanim ni na mestu, saj se z mesarstvom in prodajanjem kozjega mesa ter kože zaradi golega preživetja ukvarja nemalo sirot.

Kaladze, Irak, 1978 © Twana Abdullah
Kaladze, Irak, 1978 © Twana Abdullah

Krajše pojasnilo si zasluži tudi naslov razstave. Na moje oči je dobeseden prevod arabskega izraza ala 3ini ali kurdskega ser čav. Pri arabski različici se stalna besedna zveza ala 3ini uporablja v kombinaciji z Wa Raasi, ki v prevodu pomeni na mojo glavo in na moje oči. Frazi se redno uporabljata pri pozdravu ali pritrdilnem odgovoru na kakšno prošnjo ali uslugo. Lahko bi ju prevedli kot ni za kaj ali dobrodošel si. V prenesenem pomenu naj bi oseba izrekla dobrodošlico tako, da te polaga na svoje oči. Naslov razstave je torej eden izmed najpogostejših dobrosrčnih izrazov, ki opominja tako na gostoljubje kot tudi na prijaznost in vljudnost. Sprejemanje je tako tudi del razstave, ki spodbuja razpravo skozi zakoreninjene ideje in predstave o določeni državi in njenem prebivalstvu, ki je že vrsto let stigmatizirano in slabo razumljeno. Pozabljamo, da svet ni nujno tak, kakršen iz navade, zaradi naučenega ali videnega mislimo, da je. Zgodb je vedno več, številna so tudi razumevanja, videnja in sprejemanja večplastnih pripovedi, pred katerimi bi si včasih najraje zatisnili oči. S pomočjo razumljivega vizualnega jezika in prvoosebnih izpovedi smo lahko korak bliže tisti resnici, ki ne bo izmaličena zaradi naših zahodnjaških prepričanj ali vse pogosteje – predsodkov.

                                                                 
Nadžaf, Irak, 2013 © Ali Arkady VII Photo