24. december, 2015 / Kritika / Podobe

Marija Lucija Stupica

Hana
Hunjet

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Marija Lucija Stupica, hči slikarja Gabrijela Stupice in ilustratorke Marlenke Stupica, je že med študijem na Akademiji likovnih umetnosti (današnji ALUO), kjer je diplomirala leta 1976 in nato nadaljevala izobraževanje na slikarski specialki, prejela dve izmed mnogih nagrad za svoje knjižne ilustracije, Levstikovo in študentsko Prešernovo nagrado za slikarstvo. Tudi po študiju je svojo umetniško pot nadaljevala kot ilustratorka knjig za otroke, posvetila se je predvsem pravljicam bratov Grimm in H. C. Andersena. Med drugim je kasneje še dvakrat prejela Levstikovo nagrado, dvakrat Smrekarjevo nagrado na bienalu slovenske ilustracije, Zlato jabolko BIB na mednarodnem bienalu v Bratislavi in bila nominiranka ter finalistka za mednarodno Andersenovo nagrado, ki jo podeljuje IBBY.

 

Razstava ene pomembnejših slovenskih umetnic 20. stoletja se nahaja v dveh nadstropjih GPN Kranj. V spodnjem nadstropju galerije so razstavljeni plakati umetničinih del večjih formatov, v zgornjem nadstropju pa se v več manjših sobah razkrije skrivnosten, čudežen, brezčasen svet nežnih deklic in predanih mladeničev originalnih ilustracij. Stupica je znana po razkrivanju temačnejšega, s sencami obsijanega dela pravljic, kjer prevladujejo oblaki, noč in žametne zavese. Tudi v pravljicah namreč ni vse na sončni strani sveta. Njene ilustracije so melanholične, natančno definirana in individualizirana izraznost na obrazih likov pa še dodatno poudarja bolečino in grenkobo tihega sveta pravljic. Kot je v razstavnem katalogu zapisala umetnostna zgodovinarka Judita Krivec Dragan, si otroci želijo videti in slišati tudi kaj o manj prijetni polovici sveta in ravno to jim je avtorica ponudila. Stupica je z natančnim oblikovanjem emocionalnega stanja posameznih pravljičnih likov dosegla tisto skladno podobo romantičnega človeka, ki jo je tako oboževala. Z mehkimi, okroglo oblikovanimi obrazi domišljijskih figur je ustvarila rahločutno estetiko podob, ki izkazujejo krhkost in milino.

 

Pozornost je vredno posvetiti tudi preciznemu slikanju draperije, ki je zaradi skrbnega peresa avtorice vedno dodelana in predstavljena v vsej svoji pravljični popolnosti, tako z izbiro barv, kot tudi s samo kreacijo. Obleka v ilustracijah Stupice ni namenjena zakrivanju telesa, temveč razkrivanju unikatne osebnosti vsakega lika. Tudi živalski in rastlinski svet sta v knjigah predstavljena na prepričljiv način. Nežne linije cvetov in listov, mehko perje belih labodov, lahkotna dlaka, ki pada ob telesih psov, predstavljajo naravo v harmoniji s človekom.

 

Zanimivo je spremljati tudi barvno paleto posameznih knjig. V Lenori skoraj ni mogoče najti kaj drugega kot temne odtenke modrine, črnine in sivine, ki jim kontrira nedolžna in skromna belina. Tudi v knjigah Hrestač in Mišji kralj ter Rdeča kapica kot prevladujočo barvo zlahka prepoznamo rjavo, ki v kombinaciji z drugimi izbranimi barvami vzbuja občutek domačnosti in topline. Po drugi strani pa optimistični intenzivni odtenki zelene, roza in vijolične v pravljici Pastirica in dimnikar delujejo dinamično in s tem nasprotujejo žalostnim izrazom na obrazih likov, ki so prav zaradi izbranih izstopajočih barv sekundarnega pomena za bralca/gledalca. Oceanska modrina Male morske deklice z živahno rdečo, ki jo je ilustratorka pogosto vključevala v svoja dela, nas nevsiljivo opominja na potlačene temačne globine posameznika, obenem pa pričara intimen pomirjujoč občutek neskončnosti, medtem ko hladni odtenki v Svinjskem pastirju čudovito naslikajo nezadovoljno in razvajeno kraljično.

 

Razstava je smiselno razdeljena v dele, ki jih sestavlja po nekaj ilustracij iz posameznih pravljic. Kljub temu, da pod posameznim naslovom najdete največ peterico del, je vsaka ilustracija na nek način zgodba zase. Zgodba pravzaprav ni najpomembnejša, gledalčev občutek ob opazovanju posamezne poetične kreacije ilustratorke je tisti, ki ustvarja zgodbo – unikatno in intimno.

 

Pravljice so v prvi vrsti namenjene otrokom. Ti hočejo isto pripoved slišati vedno znova in si vsakič znova v svoji glavi ustvariti novo zgodbo. Nadja Zgonik v prispevku o Mariji Luciji Stupica, ki ga je možno poslušati na YouTube spletnemu portalu, pove, da je umetnica tista, ki iz besedila ustvari podobo in s tem na novo izpiše literarni tekst. Delčki nje subtilno kapljajo skozi ilustracije, skozi vsako potezo, ki jo je naredila, s tem pa povezujejo še tako različne pravljice. Množica detajlov odraža neskončne možnosti interpretacij, ki si jih vedno znova ustvarjajo otroci in ki jih posledično zaobjemajo posamezno knjižno delo. Stupica je vedno znova znala prikazati prav to možnost nastajanja novih svetov iz najmanjših podrobnosti.

 

Izbor 87 ilustracij, ki so nastale po letu 1981 in predstavljajo del življenjskega opusa velike slovenske ilustratorke, ki je knjige za otroke ilustrirala skoraj 30 let, bo v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled do 29. januarja. Razstava zaobjema tako minljivost posameznika, kot tudi neskončen obstoj duš pravljičnih bitij. Posamezniku ponuja svetlo in temno plat zgodbe in s tem ponuja različne svetove za vsakogar.

stupica