23. november, 2015 / Kritika / Podobe

Lala Raščić: Zla Zemlja

Hana
Hunjet

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Lala Raščić se s samostojno razstavo prvič predstavlja v Sloveniji, ki je del projekta Odprti ateljeji v Stari Tobačni v Kulturnem centru Tobačna 001. Umetnica, rojena leta 1977 v Sarajevu, je med leti 1995 in 2001 na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu študirala grafično oblikovanje, slikanje in likovno pedagogiko, nato pa v študijskem letu 2003/2004 nadaljevala svoje izobraževanje na Rijksakademie van Beeldende Kunsten v Amsterdamu.

 

Zla Zemlja je majhna razstava z velikim, globokim in kompleksnim sporočilom. Kot je zapisala kustosinja razstave Alenka Trebušak, je Raščićeva oblikovala zapleteno avtopoetično stvaritev, sestavljeno iz treh heterogenih elementov: tipografskih del, objekta in videa. Kot prvi element razstave pritegnejo pozornost tipografska dela, ki reprezentirajo fragment njenega poglabljanja v t.i. oddaljeno perspektivo. Na steno projicirane besede, na mizi vidni hologrami, mavrica svetlobe. Stekleni objekt je drugi element. Nanj so z zlatom naslikane Julijske Alpe, ki zaradi svoje slojevitosti destabilizirajo in rušijo pogled, s tem pa povzročajo nezmožnost določanja horizonta. Bistveno sporočilo podaja in objasnjuje tretji element: video v angleškem jeziku, v katerem Raščićeva govori o svoji ideji spreminjanja človekovega primarnega horizontalnega pogleda na svet v vedno bolj vertikalnega.

 

Foto: Matevž Paternoster / MGML
Foto: Matevž Paternoster / MGML

 

Spročilo videa je podano zelo spevno, lirično in izraža neko estetsko popolnost, ki pa ji nasprotuje njegova vizualna izvedba. Ta je skorajda surova, delujejo nedodelano in je tako v kontrastu s skrbno izbranimi besedami. Poglobljeno je predstavljeno njeno mnenje o človeku, ki z obstojem tehnološko naprednih medijev postaja bolj in bolj oddaljen ter podoben teleskopom, kameram in satelitom, obenem pa se iz unikatnega in neponovljivega subjekta spreminja v objekt, skupek podatkov. Novi tehnološki stroji nas vodijo v oddaljeno perspektivo in oko človeškega bitja postaja irelevantno. V videu je geografija Zemlje abstrahirana, s tem nam umetnica skuša ponazoriti nestabilnost vida kot posledice vertikalne perspektive in rezultat množične produkcije podob. Razvoj naših miselnih procesov namreč postaja avtomatiziran, podoben Googlu. V angleškem eseju Dunje Kukovec Evil Earth / Remote Perspective: An Iconoclastic Journey, ki ga je možno dobiti na razstavi, je filozofija Lale Raščić podrobneje definirana in racionalizirana. Poezijo in zgodbe vidi kot »skeletno arhitekturo« naših življenj. Logika in racionalnost nista pomembni, stremeti je treba k čustvenosti in čutenju, k subjektivnosti in posledično k resnici. Lepote ni mogoče ustvariti, ni dokončana; ujamemo jo lahko v trenutku, kjerkoli. Je povsod, skriva se tudi v najmanjših podrobnostih sveta, tudi v fraktalih in hologramih. Lepota ni kar tam, lepota se zgodi. Zemljo dojemamo kot našo mati, vendar bi bilo nanjo bolje gledati kot na ljubimko. Na zemljo je treba paziti in jo spoštovati, sicer bo šla, izginila; zemlja ni večna, ne glede na to, po kakšnih potezah poseže človeška rasa. Je Zemlja zlobna sama po sebi? Del vsake dobre in koristne svari je tudi zlo in tega se bojimo. Spoštovanje in strah nista isti stvari, niti ne izvirata iz istih temeljev. Skozi čas se ne spreminjajo stvari same, pomen slednjih je tisti, ki mora biti ponovno odkrit in definiran. Dobra stran stvari ne potrebuje razmisleka, večina ljudi si dobro v sebi deli z drugimi. Slaba stran potrebuje razmislek in ugotavljanje ali se zmoremo spopadati z njo.

 

Foto: Matevž Paternoster / MGML
Foto: Matevž Paternoster / MGML

 

Razstava kljub svoji majhnosti uspe podati zelo natančno definirano sporočilo. Globok glas Raščićeve, ki se konstantno predvaja na videu, determinira vzdušje razstave. Skrivnosten je in nepredvidljiv, metafora Zemlje in vesolja. Obiskovalec se po prostoru posledično premika previdno, vendar radovedno. Projekcije na stenah so edina svetloba in gledalca še dodatno opominjajo na neznane plati Zemlje, ki so vedno prisotne, če se jih zavedamo ali ne. Julijske Alpe na drugi strani prostora mirujejo in dajejo občutek mogočnosti, večnosti. Če stojimo na vrhu gore, opazujemo svet. ki je spodaj. Nas tudi narava, Zemlja sama, subtilno vodi v opazovanje sveta v oddaljeni perspektivi?

 

Zelo specifična razstava, ki bo v Kulturnem centru Tobačna 001 na ogled do 11. decembra, gledalcu v poetični in vizualno lepi podobi postavlja vprašanja o našem vplivu na prijaznost Zemlje. Lala Raščić nas opominja na mogočnost naše ljubimke, ki se lahko zaradi odsotnosti spoštovanja s strani človeške rase in (pre)hitrega tehnološkega napredka spremeni v zlo Zemljo.

 

(Avtorica naslovne fotografije je Lala Raščić)

                              
lala.rascic_zla.zemlja_foto1