James Bridle: Moja radost v jasni noči

Jernej
Čuček Gerbec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Dvajsetega februarja se je v Projektnem prostoru Aksioma odprla razstava Moja radost v jasni noči. Odprtje je sovpadalo s predstavitvijo knjige New Dark Age: Technology and the End of Future v Moderni Galeriji.

Bridle predstavlja že drugi projekt v sodelovanju s Projektnim prostorom Aksioma. Pred štirimi leti (2015) je v isti galeriji razstavljal delo V senci brezpilotnega letala. Za tiste, ki jim je delo umetnika znano, so videli omenjeno razstavo ali prebrali knjigo, je sedanja razstava v Aksiomi morda neke vrste presenečenje. Namreč osrednji motiv razstave tokrat zavzemajo plamenci.

V razstavnem prostoru so predstavljena štiri dela: Moja radost v jasni noči (2018), Radarska ornitologija (Sage I–III) (2018), Abdf (2018) in Izpustitev (2018). Kljub jasni razmejitvi med njimi si jih je težko predstavljati kot posamične stvaritve. Dela tvorijo smiselno skupno celoto in se med seboj dopolnjujejo, s tega vidika razstava deluje kot predstavitev enotne instalacije. Minimalistična postavitev in izčiščenost posameznih elementov bi brez impozantne, celo stenske projekcije Moje radosti v jasni noči lahko delovala prazno, vendar ravno ta kontrast uravnoteži postavitev — instalacijo.

Vizualno in estetsko je delo popolnoma odlično. Videoposnetek plamencev pred britansko-ameriško bazo (Moja radost v jasni noči) deluje kot maža za oči, s prestopajočimi se plamenci že skorajda kičasto. Na roke napisana zgodba Abdf, lično z bucikami ritmično pripeta serija listov na sredini stene, doda delu domačnost in osebni čar. Estetizirani satelitski posnetki (Izpustitev), spremenjeni v kalejdoskopsko sliko s spremljajočim besedilom (verzi), dodajo neko noto poetičnosti, zamišljenosti. Nazadnje prenos radarskih podatkov v živo, Radarska ornitologija (Sage IIII), pravokotne plošče, v katere so v krog ujeti posnetki, mejijo na abstraktne žive slike. Estetizacija podatkov je tako povsem uspešna.

Redukcija, abstrahiranje in predvsem kodiranje informacij, pa vse podrobnosti nekoliko odmakne od gledalca. Najboljši ključ za dekodiranje vseh del je najti v zgodbi Abdf. Skozi reko življenja plamenca z oznako Abdf izvemo o zgodovini in politiki solinarstva, migraciji tako ptičev kot ljudi in vplivu globalnega segrevanja. To delo je tudi najboljša vstopna točka za interpretacijo razstave brez poseganja po napisanih razlagah. Je pa nujno poudariti, da v tej prisrčni življenjski zgodbi Abdfja ne pridobimo vseh ključev za popolno dekodiranje preostalih del. Pravzaprav tudi z razlago v roki ostanejo določeni detajli zunaj dosega. Bridle, sodeč po prejšnjih delih in predstavitvi knjige, namreč za pripravo svojih del opravi široke raziskave. Svojo vedoželjnost neprestano hrani z novimi področji in novimi podrobnostmi, neprestano nabira podatke, znanje. To svoje zanimanje nam potem predstavi na umetniški način. Podobno kot na predhodni razstavi, V senci brezpilotnega letala, gledalcu predstavi samo vrh ledenika.

Vrh ledenika ni tisto, kar je najbolj očitno in tudi ni tisto, kar je najbolj znano. To, kar nam avtor predstavi, so obrobne informacije, posledice ali sence bolj perečih tematik. Tako razstava V senci brezpilotnega letala ni bila o tehnologiji sami, ampak o politiki in socialnemu vplivu vojaških posegov. Enako sedanja razstava ne predstavlja plamencev zaradi njih samih, ampak zaradi kompleksnosti vsega vpletenega. Vojaške tehnologije, ki se zdaj uporabljajo tudi za ornitologijo, za zgodovino politike, vpletene v upravo solin — slednje in slana jezera, morja so namreč eden od mnogih habitatov plamencev. Posledično se vplete tudi globalno segrevanje, slanost oceanov se zaradi slednjega spreminja, prav tako slana jezera, morja sušijo in s tem se habitat plamencev spreminja. Letna migracija plamencev sledi podobni poti migracij ljudi, kjer se sodobna politika spet vplete.

Bridlovo delo, ki na prvi pogled deluje preprosto, predvsem zaradi redukcije, je pod drobnogledom dosti bolj poglobljeno. Od gledalca ne zahteva samo pozornosti, ampak tudi aktivno participacijo. Z razlago v roki in aktivnimi možgani je treba indice, bralne ključe in subtilne podrobnosti sestaviti v celoto. Splošno sliko dela si je z malo angažiranosti možno ustvariti, prebrati vse kodirane podrobnosti pa je nemogoče — kar je, iskreno, tudi v redu.

James Bridle, arhiv Aksiome.