9. november, 2016 / Kritika / Podobe

Ivana Živić: Vzdušje podvodne realnosti

Maša
Žekš

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Srbska slikarka in multimedijska umetnica Ivana Živić razstavlja že od leta 1999. Podiplomski študij je zaključila leta 2008, svoje znanje pa je izpopolnjevala tudi v Parizu in Belgiji. Razstavljala je na veliko samostojnih in skupinskih razstavah tako doma v Srbiji kot tudi drugod po Evropi. Poleg slikanja z oljem na platno, Ivana Živić ustvarja tudi digitalno grafiko, risbe in podobe ustvarjene z lepljenjem raznoraznih nalepk ter drugega materiala na steklo ali zid. Na tokratni razstavi v kočevskem Likovnem salonu nam predstavlja serijo slik iz cikla Vodne sobe, ustvarjeno med leti 2014 in 2016.

 

Dela, ustvarjena v tehniki olja na platno, so večinoma srednje velikega formata, brez okvirja. V osrednjem prostoru salona so razstavljena največja dela: Potopi se!, Zlata soba, Ljubimca, Komet, Stopnice. Te slike tudi najbolj pritegnejo, saj s svojo velikostjo gledalca posrkajo v pastelni, umirjeni podvodni svet. Upodobljeni so oblečeni ljudje, plavalci, umeščeni v različne notranje prostore, napolnjene z vodo. Posamezniki mirno plavajo in drsijo skozi prozorno tekočino. Omejeni prostori, napolnjeni z vodo, so razne sobane, dvorci, hodniki, stopnišča, javni ali zasebni prostori, preproste sobe, tovarniški prostori, klubi, kopališča … Prostori so realistično upodobljeni, barviti, detajlni in polni ornamentov. Umetnica eksperimentira, se poigrava s fiziko in vse skupaj potopi. Voda napolnjuje sleherni kotiček slike, zaznamo pa jo zgolj zaradi popačenega plavalca in prostora ali sojev svetlobe, ki se tu pa tam lomijo pod gladino. Slike delujejo kot okno v nov, neskončen svet. Na nekaterih slikah je plavalec upodobljen v luži na tleh ali pa tik pod gladino, objemajoč se s sočlovekom. Na manjših delih kot so Toplina in Trumanov šov osebe ne plavajo, ampak se prosto premikajo po monumentalni notranjščini, ki je prav tako napolnjena z naravo, vodo, snegom. Po tleh sakralnega objekta raste trava, rahlo pokrita s snegom, notranjost zapuščene tovarne pa je videti kot tropska plaža, polna valov. V obeh primerih so posamezniki v svoji majhnosti upodobljeni na sredini, zatopljeni v svoje početje, odmaknjeni od časa in skrbi. Avtorica je tako kot prostore, tudi plavalce v njih izbirala previdno. Resnične plavalce je fotografirala v bazenu in jih nato naslikala v že poprej izbrane prostore, ki so z upodobljenimi osebami praktično nepovezani. Plavalci so umirjeni in brez strahu potujejo skozi prostore. Dela tako izžarevajo brezčasnost, lepoto narave, organskost, svežino. Življenjski optimizem je zaznan v povezanosti človeka z naravo. Osebe na slikah so svobodne, kot v sanjah, povezane z vodo, v kateri lebdijo, odmaknjene od vsakodnevnega vrveža.

 

Avtorici voda predstavlja metaforo za čustva, ki jim pripisuje pomembno vlogo in moč. Tudi s svojimi deli išče različne odzive ljudi in njihova morebitna čustva, ki se bržkone razlikujejo pri vsakemu posamezniku. Čas nastanka serije Vodne podobe naključno sovpada s časom katastrofalnih poplav v Srbiji leta 2014. Slike so tako mnogi interpretirali kot odziv na omenjeno katastrofo, vsebina je tako zlahka postala temačnejša in resnična. Delo Soba svetlobe II naj bi predstavljalo resnično sobo v hiši njenih starih staršev v Obrenovacu, ki je bil prav tako hudo poplavljen. Poleg resnične družinske hiše je navdih našla tudi v prostorih dvorca družine Špicer v Beočinu. Tako je v dela namerno vključila tudi svojo osebno in kulturno zgodovino.

 

Ideja in učinek del sta vsekakor posebna, prijetna. Občutek brezčasnosti in čarobnosti zretja v potopljen svet je pomirjujoč. Gledalec je posrkan v neznano okolje, kjer so pravila drugačna, oziroma jih ni. Kvaliteta nekaterih manjših del ni tako navdušujoča kot kvaliteta del velikega formata, saj veliko bolje pridejo do izraza in imajo večjo moč. Več manjših del, natrpanih v majhne sobice salona, žal daje občutek tesnobe in ujetosti, kar je v nasprotju z vsebino del in njihovo svobodo. Večinoma so kombinacije barv prijetne, skorajda največja paša za oči pa so omenjeni interierji, detajlna arhitektura in izbor le-te. Posrečeno je tudi upodobljena lesketajoča se svetloba in sence, ki jih ta ustvarja. Same podobe ljudi, z izjemo dela Potopi se!, niso tako navdušujoče in dodelane, a vseeno vznemirijo našo domišljijo in porodijo kakšno vprašanje – kdaj ste si nazadnje predstavljali, da je vaše stanovanje ali hiša napolnjena z vodo, vi pa lahko brez skrbi in ovir ali potrebe po kisiku plavate skozi poznane prostore, se dotaknete stropa ali končno skočite z vrha stopnic?

ivana-zivic