2. 5. 2015 / Kritika / Podobe

Imena sodobnega slovenskega slikarstva

Prejel je 18 odgovorov in iz njih dobil seznam 121 slovenskih slikarjev. Vsakega slikarja, za katerega je prejel več kot 4 glasove, je uvrstil v svoj izbor, ki sedaj obsega 20 imen. Vzel je platna in v svojem slogu naslikal imena izbrancev kot kipe na galerijskih podstavkih ter jih premierno razstavil pri sebi doma, nato pa v UGM Studiu.

Imena uvrščenih ne presenečajo. To so avtorji, ki so v zadnjem desetletju pogosto prisotni v galerijskem svetu, ali s samostojnimi razstavami ali na skupinskih predstavitvah. Gre za kvalitetne avtorje, od najmlajše generacije do tiste že dolgo uveljavljene starejše, od figuralikov do abstraktnih ekspresionistov, od družbenokritično usmerjenih do orisovalcev subtilnega. Če bi se pregledna razstava s temi slikarji utegnila pojaviti v kateri od glavnih slovenskih institucij, bi po vsej verjetnosti prejela nemalo pohval.

V spremnem tekstu razstave, še enem od tistih, ki obljublja več, kot razstava dejansko dostavi, je omenjeno, da so nekateri kustosi z utemeljitvijo zavrnili sodelovanje pri tem projektu. Ker gre pri Preglu bolj za konceptualni projekt kot slikarsko razstavo, bi bilo zelo dobrodošlo, da bi gledalci lahko prebrali te utemeljitve ali vsaj njihove anonimne izseke. Navsezadnje so to imena, kot so Zdenka Badovinac, Miklavž Komelj, Urša Jurman in Beti Žerovc, ki veljajo za ene najboljših poznavalcev sodobne slovenske umetnosti. S tem bi avtor podal podlago za razpravo, zakaj v slovenskem prostoru v zadnjih letih ni bilo nobenega večjega splošnega pregleda sodobnega slikarstva. Razprava, ki jo je očitno hotel spodbuditi s svojim projektom.

V premislek lahko dodamo še drug problem, na katerega ne opozorita ne avtor ne spremni tekst Petje Grafenauer. Namreč, reduciranje sodobnega slovenskega slikarstva na zgolj imena, na glavne akterje, na znamke, ki se prodajajo. Čemur se tako zelo rado nasprotuje na vseh področjih umetnosti. Očitek, ki je pogosto uporabljen prav proti instituciji, kjer bi pričakovali preglede sodobnega slikarstva, pa jih tam ni. Na idejo imena umetnika kot znamke je nedavno opozarjal tudi Vuk Ćosić v svojem gostujočem blogu na free.janezjansa.si, kjer je prišel do zaključka, da je upor proti temu stanju sicer pogosto paradoksalen, ampak mogoč. Arjan Pregl naredi ravno nasprotno, razstavi zgolj imena, “izbrana” imena, in s tem utrjuje in potrjuje obravnavanje umetnosti, v tem primeru slikarstva, skoraj kot nabor najboljših blagovnih znamk. Česar pa od umetnika, ki je znan po svoji družbeni kritičnosti, nismo pričakovali.