14. marec, 2015 / Kritika / Podobe

Even for DADA time is too abstract

Ana
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Od dade je minilo že 100 let, vrhunec newyorške je bil leta 1915, v Evropi se je iz Zuricha začela širiti v letu 1916, njene korenine pa ležijo v predvojni avantgardi. Za veliko članov je bilo gibanje protest proti tedanji politiki ter konzervativnosti družbe, kar so krivili za izbruh vojne. Po Hansu Richterju dada ni umetnost, ampak je anti-umetnost, prikazuje nasprotje vsega, kar si zamislimo, ko pomislimo na umetnost, s čimer se začne sesuvati sam pojem umetnosti, kot ga poznamo. Dada ignorira estetiko, prav tako se ne trudi ugajati čutom, narejena je zato, da provocira in kritizira čas, v katerem živimo, s svojim negativizmom in provokatizmom pa odpre vrata razvoju in usmeri samo umetnost 20. stoletja ter posledično umetnost današnjega časa.

Sto let za tem je dada, kot pravijo avtorji, tukaj in zdaj, dada je vsepovsod, dade še čas ne povozi. Provociranje publike je njeno bistvo. In ravno takšna je bila razstava. Provociranje umetnosti, provociranje nas kot gledalcev. Razstavljali bi naj umetniki iz večih koncev sveta, samo vodstvo po razstavi je bilo zato v angleščini in nemščini, tudi napisi po stenah so bili v angleščini in so glasno razglašali – »DADA is everywhere! DADA is nothing!« Skupaj bi naj tako posprejali stene v zgornjem nadstropju galerije ter jih polepili z listki »The true DADAS are against DADA. The true DADAS are against nothing. The true DADAS are against something. The true DADAS are against everything.« V spodnjem delu pa so nas trakovi, kot tisti pred check-inom na letališču, popeljali do sredine prostora, kjer so bili na štirih kubusih razstavljeni črna rubikova kocka, plastičen banana telefon, žepni koledar iz leta 2013 in še par drobnarij. Na desni steni so bila napisana imena vseh 11 tako imenovanih sodobnih dadaistov, ki pa so nič drugega kot alter egi umetnice – če ji lahko tako sploh rečemo, ko pa DADA v bistvu ni umetnost, ko pa je ”ein kunstler kein kunstler” – Nataše Berk. Za kubusi je bil postavljen fotelj, poleg njega raztresene kokice, na steni pa je tekla projekcija oziroma se je nalagala – dadaing, podobna, kot smo jo kasneje videli še na stavbi na drugi strani trga Leona Štuklja, prav tisti, v kateri si UGM želi ustvariti svoje nove prostore pa birokratski mlini meljejo odločno prepočasi. Tam je tekla še ena projekcija. Na stavbi se je vrtel krog, ki se pojavi vsakič, ko Youtube nekaj nalaga, tisti znak, ki gre vsem na živce. Ta krog je bil najbrž edini del razstave, ki ga je bilo mogoče precej jasno in neposredno umestiti v naš prostor in čas. Opozarjal je na družbeno anti-umetnostno delovanje: “s tem, ko mineva čas, v katerem se nič ne zgodi, se izgublja energija, z izgubljanjem energije pa se izgublja umetniški potencial.” S tem je avtorica želela opozoriti na neizkoriščene prostore nekdanje Službe družbenega knjigovodstva (SDK), stvari se premlevajo, delajo se načrti, stvar pa že kakšno leto stoji na mestu. Frustracija podobna tisti, kadar se, karkoli že v nekem trenutku zahtevamo od interneta, nalaga v nedogled.

Ker smo želeli bolje razumeti avtoričin koncept, smo ostali na vodstvu ter na pogovoru z avtorico in vse, kar smo izvedeli novega, je, da še sama ne zna dobro razložiti svoje razstave oziroma kot je odvrnila iz fotelja: “I don’t really know, I haven’t really thought about that yet.” Ampak hej, saj je ravno to smisel dade, ali ne? Ker dada ni umetnost, dada je anti-umetnost. Dada provocira. Pa res?

Dadaisti izpred stotih let so se z anti-umetnostjo in provokacijo borili proti redu in logiki njihovega sveta, ki sta po njihovem mnenju vodila v vojno. Neurejeno anti-umetnost so vrgli v obraz urejenemu protičloveškemu svetu in njegovim pričakovanjem v zvezi z umetnostjo. Kaj dada ponuja danes? Nas res še vedno dovolj zbode, da si začnemo zastavljati odkrita vprašanja o svetu, v katerem živimo?  Namen razstave je bila provokacija, vendar pa se zdi, da smo v prvi vrsti ostali ravnodušni. Anti-umetnost nas je v času zabrisanih meja definicij umetnosti pustila hladne. Morda ne gre za to, da bi bil čas za dado preveč abstrakten, morda je zanjo v resnici preveč absurden. Zatorej še ena brezsmiselnost gor ali dol.

Mogoče pa je imela prav plišasta opica v spodnjem nadstropju galerije, ki se je začela valjati po tleh ter glasno smejati vsakič, ko je šel kdo mimo nje. Mogoče je ona razumela.