7. februar, 2017 / Kritika / Podobe

Ejti Štih: Migracije | Beg v življenje

Maša
Žekš

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Razstave Ejti Štih so venomer aktualne in praviloma sovpadajo s sočasnimi problemi, predstavljenimi v medijih. S svojimi družbeno angažiranimi deli se dotika revščine, družbene razslojenosti, globalizacije, politike in ostalih perečih tem. Večinoma so dela kritična in groteskna.

 

Vsestranska likovna umetnica se poleg slikarstva ukvarja tudi s časopisno in knjižno ilustracijo, gledališčem, kostumografijo, scenografijo in kiparskimi instalacijami. Ob rednih samostojnih in skupinskih razstavah po svetu ter vodenju galerijskih prostorov v domačem mestu Santa Cruz de la Sierra v Boliviji se še vedno vrača v rodno deželo Slovenijo, kjer njene razstave navdušujejo vedno znova. Rojena v Sloveniji, že od leta 1982 živi in ustvarja v Boliviji. Na enem od glavnih trgov je znotraj zapuščene policijske zgradbe uredila galerijske prostore. Danes znana po imenu Galerija Menzana 1, je priljubljena pri vseh slojih prebivalstva. Tam je cikel slik z naslovom Migracije razstavljala že leta 2015, te dni pa je na ogled tudi v Ljubljani.

 

Dela so nastala spomladi leta 2015, ko begunska kriza še ni zajela Slovenije. Čeprav so njena ostala dela večinoma živih barv, najpogosteje v rdečih in modrih odtenkih, je tokrat podobe prestrašenih, begajočih ljudi odela v rjavkaste in črne barve. Vseh štirinajst slik večjih formatov prikazuje tegobe in stiske migrantov, ki si med prebijanjem na sever prizadevajo za boljše življenje. Zaznamujejo jih temačen kolorit, zabrisane silhuete, strašljivo nebo, velike sence in naraščajoča drhal. Tema je nedvomno univerzalna. Umetnica je cikel ustvarila na podlagi tedanjega dogajanja v Turčiji, Grčiji in Italiji, danes pa se z njimi zlahka poistoveti vsa Evropa. Prizori in občutki so malone isti. Zgrinjajoče se množice, podhlajene in utopljene žrtve, neskončne kolone, visoke ograje, izoliranost, žalost, jok in brezup. Posamezniki na slikah so odeti v temna oblačila in pokriti preko obraza. Njihovi obrazi so zgolj obris, zamaknjeno zdrsavajo s preostalo množico, zlijejo se s temačnim, rjavkastim ozadjem. Na nekaj slikah so figure migrantov postavljene v množico finih belih gospodov, oblečenih v črne obleke z belimi ovratniki. Njihovi obrazi so popačeni in geste pretirane. V celoti so skremženi, kažejo zobe, se režijo. Ti ugledni uspešni brezskrbni poslovneži seveda nosijo očala in kravato, vodijo svet in brezbrižno odločajo o življenjih ostalih, manj pomembnih ljudi. Dve deli sta v celoti prekriti z množico urejenih bledoličnikov – gospodične nosijo nakit, imajo urejene frizure, fini gospodje skrivajo obraz za sončnimi očali. Med kupom nedefiniranih, zamolkih obrazov se na eni sliki skriva temnopolta ženska z izstopajočim nakitom, pisanim turbanom in živo rdečo šminko, medtem ko na drugi njeno mesto med kupom zdolgočasenih dolgolask zasede gospodična odeta v feredžo, izpod katere so vidne le nadebudne pozorne oči. Avtorica pravi, da sta to delegatki, predstavnici njunega ljudstva, simbol manjšine, ki si poskuša zgolj izboriti možnost za boljše, dostojnejše življenje. Namerno izstopata iz enolične množice, poživita sliko, vanjo vneseta barve in novo življenje, upanje.

 

Vseeno pa bolj šokirajo dela s še bolj temačno vsebino. Slika z naslovom V morje prikazuje črno vodo, ki se razprostira v neskončnost. Na skrajni desni strani je košček kopnega, na katerem stoji gručica v črno oblečenih oseb. Njihovi obrazi so zabrisani ali v celoti prekriti, ena od njih pogleduje k detetu, ki ga stiska v naročju. Nedaleč stran so upodobljene na pogled identične osebe, ki ena za drugo stopajo v neskončno morje in se nato počasi oddaljujejo v vedno globljo vodo. Nedvomno se nam pred očmi odvijejo prizori, vidni v slehernih poročilih v času prvega begunskega vala, ko so ponesrečene plovbe preko Sredozemlja terjale nešteto smrtnih žrtev. Drugo delo z naslovom Prihod priča o nam bolj poznanem pojavu, drenjanju migrantov po železniških vagonih. Kopice ljudi strnjene v nekakšnem vagonu z visokimi stenami, ujete v majhnem prostoru, kjer prevladuje zmedenost in utesnjenost. Posameznih obrazov se skorajda ne razloči, vse je zabrisano, s hitro potezo le nakazano, ekspresivno. Čeprav so ljudje stisnjeni in zatorej skorajda nepremični, je umetnica z zabrisanostjo poudarila paniko, strah in agresijo, ki vre med množico.

 

Na nekaterih slikah zapazimo opuščeno prtljago in kombinacijo vertikalnih elementov visokih prislonjenih lestev ter horizontalnih neskončnih ograd in žic. Dela so zapolnjena, zgovorna in gledalca posrkajo vase, so brezčasna. Nekatera so zelo umirjena in grozna hkrati. Večina jih je izredno temačnih in srhljivih, a estetsko prijetnih. Umetnica se skoraj brez izjem drži figuralike, redno upodablja ljudi v različnih družbenih položajih in boj med množicami ter birokracijo. Pomembno ji je, da njena dela prinašajo sporočilo ali spodbujajo kakršnokoli komunikacijo. Upodobljene so tiste zgodbe, ki so umetnici prišle do živega in tudi sama cilja na to, da bi nas na tak ali drugačen način nagovorile ali šokirale.

 

Begunska problematika je v našem prostoru aktualna vse od začetka leta 2015. Ogromno število beguncev je še vedno na poti, mnogo jih po različnih državah čaka na azil, brez doma, dokumentov ali možnosti za delo. Veliko jih v iskanju boljše prihodnosti še vedno prihaja v Evropo. Čeprav se je zadeva v Sloveniji na videz umirila, je predlog vlade z zakonom o tujcih ponovno odprl moralni diskurz.

 

Ejti Štih je kot migrantka v Boliviji vsakodnevno priča tamkajšnji razslojenosti in revščini, spremlja pa tudi dogajanje drugod, posebej v Sloveniji, za katero pravi, da je v primerjavi z mnogimi ostalimi predeli sveta, še vedno pravo pravcato zlato jajce. Njena dela, posebej cikel Migracije opozarjajo na tiste, pogosto preslišane množice, katerih položaj je neenakopraven in nezaslišan. V najboljšem primeru slike sprožijo senzacijo občutkov in zadostno mero sočutja. Nedvomno so klic k človečnosti. Gledalca uspešno napolnijo z občutkom žalosti, jeze, obžalovanja, tudi sramu in žal popolne nemoči.

 

 

 

nemočna       Maša Žekš

               
ejti štih