24. novembra, 2016 / Kritika / Podobe

Duša Jesih: Med vrsticami

Umetnica Duša Jesih, ki se že vrsto let ukvarja z ustvarjanjem slik in grafik, živi in dela v Ljubljani. Specialistični študij slikarstva je zaključila v letu 2006, se izpopolnjevala v Parizu in od takrat pritegnila z mnogimi samostojnimi razstavami na domačih tleh ter skupinskimi v tujini. Svoj prepoznavni slog je razvila že čisto na začetku svoje umetniške kariere. Različne geometrične kompozicije, barvno monotone, a vseeno razgibane, se venomer pojavljajo v njenih delih. V prejšnjem desetletju je bilo med njenimi stvaritvami moč najti tudi prepletanje slikarstva in risbe, kjer so bile barve bolj žive, oblike pa bolj ovalne. Na različnih izsekih krajin, upodobljenih na papir, in na antropomorfnih figurah ob kolažih zasledimo širšo paleto barv in več figuralike, kot jo Duša Jesih upodobi kadarkoli v kasnejših delih. Kasneje se že bolj posveti geometrijskim likom – skupki trikotnikov prekrivajo celotna platna, prevladujejo hladne barve v kombinaciji z bež in rdečo, nekatera dela spominjajo na kolaž ali izgled priljubljene igre Tetris.

jesih2
Foto: arhiv MGML

Na tokratni razstavi v Bežigrajski galeriji 1 predstavlja serijo slik iz cikla Sloga. Dela so nastala med letoma 2012 in 2016. Slike so brez okvirjev in srednjih dimenzij. Vsem umetniškim delom je skupna izključno črno-bela kombinacija, množica ravnih linij, združenih v preproste geometrične oblike in ostri robovi. Prevladujejo horizontale in vertikale, od likov pa nedvomno izstopa sled trikotnika. Z izjemo enega okroglega platna so ostala pravokotna, kar nekaj jih je pravzaprav kvadratnih, celo zasukanih za 45 stopinj. Prav na delih kvadratnega formata pridejo ti geometrijski vzorci bolje do izraza, delujejo bolj celostno in uravnoteženo. Sicer pa so si dela med seboj enakovredna, vsa se širijo preko platen in nadaljujejo v neskončnost. Vtis, da so posamezna dela le izseki nečesa večjega, brezmejnega, se porodi pri sleherni sliki. Čeprav so si dela podobna, niso dolgočasna ali monotona, saj avtorica igrivo kombinira črne in bele linije, se ne ponavlja in z ustvarjanjem iluzije namenoma draži obiskovalca. Iluzije in šopki črt spominjajo na Črno serijo slikarja Franka Stelle, ustvarjeno v okviru OP art-a. Ker njena dela hitro prelisičijo oko, kaj hitro zaznamo različne 3D oblike, razne kote in stopničasto poglabljanje. Ponekod odrezane črne črte delujejo kot posamezni pravokotniki, nalepljeni na belo podlago in tako učinkujejo kakor ploski kolaž. Sprva se tudi zazdi, da na razstavi prevladuje črna barva, ki prekriva belo, milejšo podlago. Dela se v grobem delijo na simetrična in nesimetrična, vsem pa so skupne množične vzporednice in enakomeren ritem. Ponekod bolj zgoščene črte ali zamaknjene linije omenjeni ritem vseeno zmotijo in oko se mora zaustaviti ter bolje osredotočiti.

Slike so prav zagotovo narejene s precejšnjo mero natančnosti in potrpežljivosti, ki je potrebna tudi za ogled samih del – njihovo motrenje je naporno, ob predolgem ogledovanju pa lahko občutljivejši gledalec kaj hitro postane omotičen. Zahtevajo določeno stopnjo koncentracije in predanosti. V tako majhnem prostoru kot je Bežigrajska galerija dela morda ne zasijejo v vsej svoji moči, obiskovalec pa se težje zbere ob vsej tej optični geometriji in zebrastem koloritu.

Zlahka se zazdi, da so slike iz tega cikla manj vabljive kot njena poprejšnja dela, saj imajo močan, izrazit karakter. So manj prilagodljive in voljne kakor nežnejša in bolj poetična dela izpred nekaj let. Prav zagotovo sleherna slika gledalca posrka vase, a resnično občuduje jih verjetno lahko le ožja publika. Po avtoričinih besedah se poleg forme močno osredotoča tudi na pripoved, čustva in harmonijo, ki jo želi doseči v prostoru in gledalcu samem. Stvaritve iz cikla Sloga prisilijo, da se za malenkost ustavimo, napnemo oči in se pustimo zmesti, kar nas opomni na našo odtujenost od sveta in samega sebe. Minimalizem, brezbarvnost in optične iluzije v kombinaciji z naslovi kot so Človek obrača, bog obrne in Identiteta, obljubljajo nekaj resnega, pomembnega in zahtevnega. Ravno dovolj, da nas za kanček trenutka odtrga od udobnih, varnih in nadvse pompoznih vzorcev razmišljanja.