26. 12. 2020 / Kritika / Podobe

Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme

Skupinska razstava
6. - 9. december 
Zasebno stanovanje v Ljubljani
 
Razstavljajoči umetniki:
Nataša Berk, Viktor Bernik, Goran Bertok, Ištvan Išt Huzjan,
Duša Jesih, Žiga Kariž, Tina Konec, David Nez, Neža Knez,
Iza Pavlina, Mark Požlep, Franc Purg, Dušan Josip Smodej,
Roman Uranjek ,Tadej Vaukman, Aleksandra Vajd, Jara Vogrič,
Nana Wolke
  
Kuratorji:
Duša Jesih, Roman Uranjek in Dušan Josip Smodej
Oblikovanje: desnahemisfera 

Na letošnjega miklavža se je za tri dni odprla skrivna razstava v centru Ljubljane, ki si jo je lahko ogledala le peščica obiskovalcev. Razstava Avtopornografija na miklavževo: Materializacija fantazme je bila na ogled v zasebnem stanovanju, ravno prav velikem za prikaz dvaindvajsetih različnih umetniških del in ravno prav majhnem za občutek načrtne intime. Četudi je razstava ekskluzivne narave in tematsko zelo specifična, jo odlikujeta raznolikost del in nabor izvirnih pravil, zaradi katerih razstava ostaja izmuzljiva širši publiki, a se hkrati razteza v 10-letni kontinuum, ki tako razstavi kot taisti publiki naposled obeta srečanje, po možnosti s srečnim koncem.

Avtopornografija na miklavževo, plakat, 2020 (avtor: Desnahemisfera)

Nekaj avtopornografskih pravil:

  • na razstavi sodeluje približno enakovredno število moških in žensk;
  • razstavljena dela še niso bila prikazana v javnosti;
  • razstava je prodajna;
  • umetnik in kupec se zavežeta, da dela 10 let ne bodo prikazana v javnosti;
  • razlika med najmlajšimi in najstarejšimi umetniki mora biti vsaj tri generacije;
  • po desetih letih se razstava lahko ponovi za splošno javnost.

V teh negotovih, obskurnih in za kulturnike tako nezanesljivih časih je projekt zaživel ob razmišljanju o poraščenem mednožju Constance Queniaux. Avtorji razstave so idejo o zagotovitvi varnega prostora za umetnike našli v usodi poznanega Coubertovega dela L’Origine du Monde, na katerem je upodobil žensko mednožje. Slika je nastala po naročilu otomanskega diplomata Halila Šerifa Paše in je od svojega nastanka leta 1866 zamenjala število lastnikov. Slabo stoletje po njenem nastanku si jo je lastil tudi francoski psihoanalitik Jacques Lacan, ki je sliko skrival pod dvojnim okvirjem, narejenim po meri. Slika je tako povzela paradoks slavnega dela, ki ga je z lastnimi očmi uzrla le peščica. Po Lacanovi smrti je bila prvič javno razstavljena leta 1988 v newyorškem muzeju Brooklyn, več kot sto let po svojem nastanku. Poleg Izvora sveta, ki bi ga za razliko od ostalih Courbertovih aktov lahko označili za bolj pornografskega, naj bi zanimanje pri kuratorjih vzbudila tudi eksplicitna dela Jeffa Koonsa in njegove bivše žene Ilone Staller, poznane tudi pod odrskim imenom La Cicciolina. V eksplicitno pornografski seriji Made in Heaven iz leta 1990 sta s prikazom nadvse erotičnega odnosa modernega Adama in Eve zabrisala že tako načeto mejo med umetnostjo in pornografijo. Z vrtoglavimi cenami del sta med drugim dokazala, da lahko pornografija predstavlja umetnost. Avtorstvo in umestitev takšnih del nedvomno še vedno igrata nadvse pomembno vlogo, četudi bi to lahko trdili za kakršnokoli vrsto umetnosti. Razstava nas tako rahlo dregne in povpraša, do katere mere se lahko umetnost in pornografija funkcionalno prepredata in ali smo že dovzetnejši za njun soobstoj in skupen nagovor.

Gustave Courbet, L’Origine du monde,1866, Musée d’Orsay, Pariz

Zavoljo intimnega in izredno osebnega pristopa avtorjev z namečkom pornografskega vodila pri ustvarjanju del za to razstavo so jim omogočili varen prostor za radikalno ustvarjanje z dodanim časovnim varovalom. Umetniška dela vseh osemnajstih avtorjev bodo namreč javnosti ostala skrita za nadaljnje desetletje. Poleg tega je imela razstava tudi dodatna avtopornografska pravila. Razstava je bila prodajna, razstavljena so bila še nikdar videna dela, sodelovalo je približno isto število umetnic in umetnikov, fotografiranje del pa je bilo strogo prepovedano. Vsak umetnik je lahko sodeloval z dvema nepovezanima deloma, ogled razstave pa je bil možen samo z vabilom in po vnaprej določenem razporedu obiskov. Avtorji pravil so zapisali, da pričujoča pravila umetnikom zagotavljajo varnost za neobremenjeno ekspresijo, estetsko eksplicitnost in idejno perverzijo. Izključno za to razstavo je tako nastalo dvaindvajset različnih del v najrazličnejših formatih in tehnikah ter nenazadnje z najrazličnejšimi vsebinami. Ob energičnem vodstvu kuratorjev si je obiskovalec lahko ogledal instalacijo Luknjico Viktorja Bernika, s spermo prekrito razglednico Užitki slovenskih gora Ištvana Išta Huzjana in edino platno na razstavi, ki je delo Nane Wolke in nosi naslov Jahalka. Skupinska razstava takšnega profila je dobrodošla zaradi raznolikosti pristopov do razumevanja erotike in mnogovrstne sle ter zaradi pogosto prezrtih spolnih praks starejših in aseksualnih oseb.  

Zaradi skrbno določenega urnika in časovnega tempiranja je bil obiskovalec pri ogledu razstave omejen na dvajset minut. Zato je bila odločitev, da ogled po razstavi vodijo kuratorji, zelo preudarna. Duša Jesih, Roman Uranjek in Dušan Josip Smodej, ki so razstavo pripravili in izvajali vodstva, so na razstavi tudi sodelovali s svojimi umetniškimi deli. Tako kot je ideja za celotno razstavo izhajala iz slavnega dela francoskega realista, sta se tudi kuratorja pri svojih delih naslonila na že obstoječe fenomene v zgodovini umetnosti: Duchampovo Fontano in Marijo zavetnico s plaščem na Ptujski Gori. Duša Jesih je avtopornografsko adaptacijo najslavnejše slovenske Marije poimenovala Mother of Mercy in jo udejanjila v obliki potiskane posteljnine, Dušan Josip Smodej pa je razstavil digitalno fotografijo Fountain, na kateri je upodobljen analni čep tam, kjer mora biti. Podobno kot nas Izvor sveta postavlja v voajersko vlogo, nas zrcalna površina del Korona domače igre 1 in Korona domače igre 2 Romana Uranjeka pripravi do tega, da poleg gospodične v usnju nehote opazujemo tudi sebe. 

Tadej Vaukman, Štiriperesni kurac, 2020 (Foto: Tadej Vaukman)

Nekatera dela so intimnejša, druga bolj igriva, nekoliko bolj sproščena. Dopadljiv aspekt razstave je tudi pestrost uporabljenih tehnik, materialov in medijev. Razstavljeni so različni printi, kolaži, fotografije, slike, snapshoti, olje na platnu, grafična instalacija in risba. Posebej pritegneta lightbox Aleksandre Vjad in zvočni posnetek Nataše Berg na prehodu v kuhinjski prostor, kjer so razstavljene tudi tetovirane klementine, ki predstavljajo ženske prsi. Primerna postavitev klementin popestri kuhinjski pult in istočasno ozavešča o raznolikosti teles, saj število dojk ni nujno parno. V svetli kopalnici, daleč stran od osrednjega dogajanja, je razstavljen temačen triptih Gorana Bertoka. Ob vračanju v preddverje nas na hodniku pozdravijo hudomušna dela, ki spominjanje avtopornografije razvlečejo daleč v preteklost in njeno razumevanje projicirajo na štirinožne prijatelje. Izmuzljivo poletje ‘91 Marka Požlepa in Vlažno popoldne Neže Knez izražata nostalgijo prvega masturbiranja in spontanost živalskega parjenja. S preprostostjo se podata h kolažu Štiriperesni kurac Tadeja Vaukmana in s svinčnikom narisanim spolovilom Žige Kariža. Številna dela na razstavi so torej domiselna in znotraj opusa posameznega avtorja tudi do neke mere prepoznavna. Nadvse zanimiva je v kuhinji razstavljena fotografija z naslovom Tribute, na kateri se neznanec samozadovoljuje ob pogledu na umetniško delo Ize Pavlin. Fotografijo naj bi ji poslal neznanec sam, umetnica pa ga razstavlja kot njegov poklon njenemu delu. 

Goran Bertok, Brez naslova, 2020  (Foto: Tadej Vaukman)

Avtopornografija na miklavževo je bila osvežujoča in ob poplavi spletnih razstav več kot dobrodošla. Vseeno je bilo na nekaterih spletnih portalih moč naleteti na negativne komentarje, ki razstavi očitajo neprimerno bahanje in odvečno perverzijo. Anonimna mnenja, ki se nanašajo na vsebino, so praktično zanemarljiva – nebodijihtreba, ki jim čokoladni penis predstavlja trn v peti, razstave namreč niso videli v živo. Nekoliko bolj upravičene so pripombe glede ekskluzivne narave razstave in neizogibnega elitizma, saj so na ogled lahko prišli le izbrani posamezniki in novinarji. V duhu spoštovanja tedanjih protikoronskih ukrepov je sicer popolnoma razumljivo, da je seznam obiskovalcev ostal pregleden in omejen. Kljub temu že pravila razstave, določena zavoljo varnosti in intime, a priori narekujejo majhno število obiskovalcev. Želja po Avtopornografiji kot franšizi zahteva, da se tudi prihajajoče razstave odvijejo znotraj manjšega kroga ljudi. Domnevna strpnost in odprtost do pornografske umetnosti sta tako pri javnosti kot tudi pri ustvarjalcih nekoliko vprašljivi. Ne glede na to, da je bila razstava prijetna in domiselna ter s svojimi pravili glede na situacijo docela mikavna, celo edinstvena, ne moremo mimo slutnje, da si z njo pljuvamo v lastno skledo. Zamajalo se je naše prizadevanje, da bi se meja med umetnostjo in pornografijo počasi zabrisala na način, pri katerem je avtorsko delo, četudi pornografsko, lahko primerno obravnavano in vrednoteno kot umetniško. Realnost je, da razmejitev med pornografijo in umetnostjo v tem primeru ostaja jasna, saj bomo na umetnost čakali slabo desetletje, pornografija pa ostaja klik miške stran.

                                                                                                         
plakat1000x500