11. januar, 2017 / Oder

William Shakespeare: Vihar

Ajda
Bračič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

V Gledališču Koper smo si 25. novembra 2016 lahko ogledali premierno uprizoritev Shakespearovega Viharja. Ta je septembra sicer že doživel premiero v Lutkovnem gledališču Ljubljana, saj je šlo za koprodukcijo obeh omenjenih teatrov. Režiser Jaka Ivanc je k domnevno zadnjemu besedilu, ki ga je Shakespeare pisal samostojno, pristopil z jasno vizijo igrive odrske liričnosti in s tem drami vtisnil jasen avtorski pečat.

 

Magični svet viharnega otoka nas zajame že ob prvih besedah, predvsem pa ob obrazni mimiki igralke Nataše Tič Ralijan, pa čeprav nam ta sporoča le, da naj izklopimo svoje mobilne telefone. Takoj zatem se znajdemo v središču spletk, ki so se odvijale davno preden sta osrednja lika – Prospero (Nataša Tič Ralijan) in njegova hči Miranda (Lena Hribar) – prepuščena sama sebi pristala v divjini neobljudenega otoka, na katerem se odvije celotna drama. V izvirniku najdemo veliko podrobnih opisov neukročene narave, ki so jim ustvarjalci ostali zvesti s posebej posrečeno zastavljeno odrsko iluzijo viharja. Viharno atmosfero ustvarjajo igralci sami in to s pomočjo naivne simbolne igre, kakršno lahko vidimo med predšolskimi otroki, ki prevzamejo vlogo oblaka, groma, strele … Navidez preprosta in naivna poteza režiserja,  z nekaj elementi commedie dell’ arte dobi krila. Otroška igrivost se  odraža tudi v dodelani scenografiji (Jaka Ivanc, Milan Percan). Ta je zastavljena gibljivo, saj se prizorišča krožno menjujejo in gledalce v trenutku prestavljajo med osebami, dogodki, prizori…

 

Poseben izziv je za ustvarjalce predstavljala upodobitev le napol človeškega Kalibana in zračnega duha Ariela. Brane Vižintin se izkaže kot izvrsten lutkovni animator, ki nadvse mojstrsko preklaplja med likom Trincula ter lutko Kalibanom.  Ob pravih trenutkih nas preseneti zračni duh Ariel (glas Nataša Tič Ralijan), ki nastopi s pomočjo videoprojekcije in domiselnih gledaliških efektov – premikanjem knjig in utripanjem luči, občasno pa spregovori tudi skozi usta ostalih likov. Več vlog prevzame tudi Jure Kopušar, ki prepričljivo odigra tako Antonia kot kapitana Stefana, Gonzala pa nadvse duhovito upodobi Gorazd Žilavec. Lika osrednje ljubezenske zgodbe, Miranda (Lena Hribar) in Ferdinand (Ilija Ota), ostajata na ravni tipizacije v pričakovanju prve ljubezni nestrpno cepetajoče deklice in domnevne popolnosti njenega izbranca. V tem primeru režiser s sicer vseobsegajočim otroško naivnim pristopom morda nekoliko pretirava.

 

Hitri ritem predstave, menjavajoče se vloge, vrtečo scenografijo ipd. prekinjajo daljši Prosperovi lirični monologi, ki na trenutke delujejo pretirano dolgovezno in v katerih se gledalci občasno izgubimo. To je najbrž posledica uporabe sicer odličnega toda že nekoliko arhaičnega Župančičevega prevoda in premalo ostro zarisanih dramaturških črt, nikakor pa za to ne gre kriviti res odlične Nataše Tič Ralijan, ki je sicer na prvi pogled neobičajna izbira za utelešenje lika nekdanjega milanskega vojvode, a svojo vlogo odigra brezhibno. Drznila bi si trditi celo, da je to ena njenih najboljših vlog v zadnjem času.

 

Vedno, ko se na oder postavlja klasika velikega formata, kot je Shakespeare, se ustvarjalci predstave soočajo z visokimi pričakovanju gledališko izobražene publike. Do kolikšne mere upoštevati dramsko predlogo, da ne storimo krivice vélikemu elizabetincu? In koliko kljub temu vztrajati pri aktualizaciji, da tekst ne bo deloval pretirano arhaično in oddaljeno sodobni publiki? Enoznačnega odgovora na zgornja vprašanja najbrž ni, morda je še najbolj smiselno, da se z njimi ustvarjalci ne obremenjujejo pretirano in sledijo lastni interpretaciji večnih klasikov, kot je to zagotovo storil režiser Jaka Ivanc z zbrano gledališko ekipo.

vihar_foto_male-24