5. junij, 2016 / Oder

Tomaž Pandur: Ikona gledališča

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Aprila je kulturni svet pretresla novica o nenadni smrti Tomaža Pandurja, mednarodno priznanega slovenskega gledališkega režiserja.

 

Razmišljam, kaj lahko kot mlad in potencialni gledališčnik napišem o človeku, o katerem je bilo napisano že vse – lepo in grdo. Ne vem. Neosebno bi bilo posvetiti celoten sestavek le statistiki njegovega dela. Zato bom raje pisal iz sebe. Pisal bom o Tomažu kot o človeku, ki mi je s svojim delom vzel sapo in hkrati vame vdihnil zrak teatralnosti. Biti del publike med njegovimi predstavami je bila namreč iskra, ki je v meni zbudila ognjeno željo po delu v gledališču.

 

Pandur se je rodil leta 1963 v Mariboru, kjer je v najstniških letih ustvaril svojo prvo gledališko skupino. Šolanje je nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani ter ga zaključil kot prejemnik Prešernove nagrade za režijo. Njegova prva večja predstava, Šeherezada (1989), danes velja za eno najbolj kultnih domačih uprizoritev. Svojo karizmatično umetniško pot je nadaljeval v SNG Maribor, pod okriljem katerega je ustvaril ena svojih najboljših del: Faust, Hamlet, cikel La Divina Comedia, Carmen, Ruska misija in Babylon. Po umetniškem premoru, ki je nastopilo zaradi odmevnega zapada v dolgove, je bil primoran začeti na novo. Ustvaril je lastno gledališče Pandur.Theaters in si zopet izboril mesto v slovenskem gledališkem prostoru. Režiral je tudi v New Yorku, Parizu, Zagrebu in Madridu. Leta 2011 pa mu je Španija podelila red Izabele Katoliške za umetniške zasluge. Njegovo zadnje delo je Faust na odru ljubljanske SNG Drama, s katerim je lani gostoval v Južni Ameriki.

 

Njegova dela iz časa delovanja v mariborskem gledališču poznam le iz mističnih posnetkov, dolgih kritik in razčlemb. To obdobje je, kljub izvrstnim predstavam, zaznamovano z velikim finančnim škandalom, saj se je takrat kot umetniški direktor Drame SNG Maribor zapletel v spor zaradi velikih dolgov, zaradi katerih pa je iz pozicije tudi odstopil in se za pet let umaknil iz gledališkega sveta.

 

Po vrnitvi v gledališki svet je na oder ljubljanske SNG Drame postavil dve vizualno izpiljeni predstavi: Rihard III. + II. (2014) in Faust (2015). Obe sem si ogledal in bil nad njima očaran. Njegovo gledališče ni le gledališče napisane zgodbe, ampak je sinestezija vseh človeških čutov. Kombinacija vsega, kar se dogaja na odru, te popelje v nadzemeljski svet umetnosti, v katerem vlada harmonija gledaliških vrlin. Vsaka beseda in vsak gib lebdita ter nosita pomembnejšo, globljo simboliko od tiste prvinske, ki jo lahko najdemo v vsakem slovarju simbolov. Vse je namenjeno gledalcu in njegovi notrini. Faustova Margareta tako ni na odru samo zato, ker je tudi v zgodbi. Ona je tam, govori skozi Polono Juh, z namenom, da se gledalca dotakne in vstopi vanj. Njena bela pojava v črni dvorani postane ogledalo našim trpečim spominom.

 

Na račun te simbolike in nezemeljskosti Pandurjevih predstav pa večkrat trpi sama zgodba. Slednja v uprizoritvah izzveni ali pa enostavno ni dovolj celostno predstavljena. To je nekaj, kar so mu očitali mnogi gledališki kritiki in imeli so prav, a verjamem, da Pandurju zgodba ni bila glavni smoter. On je bil režiser, ki je slovel po uprizoritvah vsem znanih in že neštetokrat uprizorjenih klasik. Kot režiser jim je vdahnil nekaj novejšega, ponavadi temačnejšega in bolj dinamičnega od tistega, kar smo imeli možnost videti prej. Bil je eden redkih, ki je uspel te ponarodele zgodbe obrniti na glavo in pustiti gledalca odprtih ust. Lahko bi rekel, da je vse, kar se dogaja na njegovem odru staro, a drastično prenovljeno. Bolj duhovno, a hkrati bolj meseno. Ogled njegove stvaritve me popelje v svet izven dvorane in edino, kar si želim med odmorom je, da se predstava zopet začne, da zopet postanem del te umetnine, da zopet zadiham skupaj z njo. Potem se z bučnim aplavzom vse konča in v meni pusti praznino, “ressentiment”. Tudi jaz želim biti tak. Tudi jaz želim ustvarjati za in z gledalci. Tudi jaz želim prefinjeno skriti kritiko družbe v črnino odra.

 

Skupaj z občudovanjem in motivacijo pa Pandurjevo gledališče v meni zbudi moralno vprašanje pompoznosti. Njegove in njim podobne predstave so sicer res paša za oči, vendar ali je vredno tvegati propad velike kulturne ustanove zaradi lastnih umetniških ambicij? Finančna sredstva so res prisila in meja kapitalističnega sveta, ki ju občutijo že umetniški začetniki, toda sprašujem se, ali mora človek v svoje delo res vložiti ogromne količine denarja, da je le-to potem lahko spoštovano. Mar ni ravno to tisto, kar je tako plehko v zahodnem pojmovanju lepega? Morda pa se lahko iz tega in drugih podobni finančnih polomov nekaj naučimo in prevrednotimo družbeno pojmovanje estetike.

 

Kljub vsemu ostaja neizpodbitno dejstvo, da je bil Tomaž Pandur poosebitev gledališke izvirnosti in ekstravagance. Bil je eden redkih, ki so kljub zunanjim pritiskom ostali zvesti svoji ideji in jo pustili živeti. S tem je v svetu gledališča pustil unikaten in neizbrisljiv pečat. Sedaj ga ni več, a za njim ostaja bogata gledališka dediščina. Našo kulturno sfero je predstavil svetu in zgradil trdne temelje za nadaljnje ustvarjalce.

 

Tako Tomaža razumem jaz. Kako ga razumeš ti, dragi bralec, je odvisno od tebe, kajti umetnost je svoboden svet interpretacij in le skozi to svobodo bomo lahko nekoč razumeli ta svojevrsten čudež, za katerega je delal Tomaž Pandur.

d429245401c46ff89d5ae6f4ee2fd08f