30. november, 2015 / Oder
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Simona Hamer (po motivih Prežihovega Voranca): Samorastniki

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Pri odrski postavitvi klasičnih besedil vedno ostaja odprto vprašanje aktualizacije. Kaj novega še lahko najdemo v Samorastnikih, že neštetokrat interpretirani noveli Prežihovega Voranca? Ali lahko reprezentativno delo »trdega« socialnega realizma zaživi v urbani sodobnosti? Režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja ter avtorica odrske priredbe besedila Simona Hamer z mnogimi navezavami na sodobne družbene razpoke odgovarjata pritrdilno. Hkrati je avtorici priredbe uspelo ohraniti močno navezavo na Prežihov izvirnik; predstava je primerna dopolnitev šolskega čtiva, kar je zagotovo bil tudi eden izmed ciljev ustvarjalcev. Odrska postavitev ohranja »večne« teme nepremagljive ljubezni, uporništva, a tudi trmoglavosti in konservatizma.

 

Kostumograf Andrej Vrhovnik je dosledno sledil modnim zapovedim zgodovinskega časa, medtem ko se je scenograf Dani Modrej odločil za izčiščeni minimalizem, ki učinkuje izredno sodobno. Tudi na tej ravni je torej vidna povezava nekega davno preteklega in sedanjega časa. V znamenitem delu tradicionalnega kaznovanja prešuštnice Mete tako kot edini rekvizit uporabijo zgolj svečo, ki jo igralka drži v rokah, vse ostalo razberemo iz njene obrazne mimike. Močna igralska prezenca je sploh ključni adut uprizoritve, pri čemer posebej izpostavljam Anjo Drnovšek v vlogi zgovorne in neupogljive Mete ter Gašperja Tiča v vlogi zadrtega in krutega Karničnika.

 

Če je Prežihov Voranc leta 1937 za svoje čase pogumno kot glavni lik postavil revno mater samohranilko, ki je vztrajala pri tihem »gandhijevskem« uporu, je »sodobna« Meta iz predstave veliko bolj jezikava in odrezava. Še vedno pa ne more premagati neodločnosti Ožbeja (Jernej Gašperin), nesojenega očeta njunih otrok, razpetega med dvema neomajnima figurama v svojem življenju – oblastnim očetom veleposestnikom in svojo izvoljenko iz nižjega sloja. Ravno ta Ožbejeva nezmožnost sprejetja odločitve ter družbena okolica, ki nemo opazuje storjene krivice ali v zameno za podkupnino celo zamiži na kakšno oko, nakazujeta na apatijo sodobne družbe, samozadovoljnega srednjega sloja, ki je do neke mere uspel preseči »kastni sistem« porok, a je še daleč od deklariranega zagotavljanja enakopravnosti vsakega posameznika. To sporočilo uprizoritev jasno posreduje skozi veliko mero humorja in norčevanja iz »jare gospode«, na sodoben način, ki bo »zateženega« slovenskega avtorja približal tudi mlajšim generacijam. Pozabite na Katniss iz distrikta 12, nova junakinja generacije je Meta s Koroške!

08-samorastniki