5. marec, 2015 / Oder

Roald Dahl: Odvratne rime

Nika
Švab

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V Odvratnih rimah so otrokom že poznane pravljice – na primer Pepelka, Sneguljčica in sedem palčkov, Rdeča kapica – predstavljene na alternativen način, v sodobnih rimah in z manj pravljičnega efekta. Tukaj noben lik ni popoln, princi niso zgolj pogumni, hrabri, močni, plemeniti in kar je še pozitivnih lastnosti. Dahlove zgodbice v rimah je v slovenski jezik prepesnil Milan Dekleva, za potrebe predstave pa jih je dramatiziral režiser sam. Predstava je namenjena otrokom, starim šest in več let, ogledate pa si jo lahko na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana

Režiser Vinko Möderndorfer je izbral štiri zgodbice, ki jih v skoraj uro trajajoči predstavi odigra šest igralcev. Začne se zelo obetavno – z minimalistično sceno in duhovitim kostumom volka nam Rok Kunaver in Ajda Toman uprizorita Rdečo kapico, ki je bistveno bolj premetena in sploh ne potrebuje lovca, da jo reši, ker se sama. Rdečo nit med posameznimi zgodbicami drži Jan Klobučar kot pripovedovalec. Sodeč po do tedaj spektakularni kostumografiji Alana Hranitelja sem pričakovala, da bo oblečen v kaj bolj zanimivega kot enobarvno majico in klobuk. Naslednjo spoznamo sramežljivo Pepelko, ki jo kot gostja odigra Lena Hribar. Neprestano beži pred svojim princem in je manj damska, njen vilinec (Rok Kunaver) je precej neroden, mogoče celo nekoliko preveč. Pa ne samo on, vsi liki so pretirano karikirani, saj je norčevanje iz pravljičnosti dovolj očitno že pri spremembi razpleta v vsaki posamezni pravljici. Alenka Tetičkovič je sicer izjemna v vsaki vlogi, ki jo odigra, enako prepričljiva je kot ošabna in ritasta zlobna polsestra, kot nejevoljna Jakčeva mati in kot domišljavi drugi pujsek s svojo trdnejšo hišico iz lesa.

V drugi polovici pa gre vse strmo navzdol. Predstavljeni sta še pravljici o Jakcu in magičnem fižolčku ter o Treh prašičkih – scena postane presvetleča in žal cenenega izgleda — prav tako kostumi, igra pa še bolj karikirana. Predstavi umanjka domišljije, z njo gledalec ne izve nič novega, bolje bi bilo, če bi prebral knjigo in obdržal še nekaj lastnega jaza pri predstavljanju dogajalnega prostora. Mogoče režiser v tekstu ni našel enakih dojemanj o parodiji, kot jih ima sam? Potenciranje pravljične osladnosti na najočitnejši možni način ni dovolj dobro za nastanek duhovite predstave, prej bi to uvrstila med podcenjevanje otrok. Scena je zelo podobna tisti iz ilustracij. Kako je sicer lucidni in minimalistični Branko Hojnik ustvaril scenografijo, ki izgleda kot bi si jo sposodili iz šolske pustne proslave? Vsaka predstavljena zgodba se celostno razlikuje od prejšnje oziroma naslednje. Otroci niso tako nezahtevna publika, kot so tretirani v tem primeru. Šolarčke zanima že kaj več kot roza oblekice in nasmeji jih tudi kaj kompleksnejšega kot spotikajoča se vila. Po pregledu sodelujočih pri predstavi sem ugotovila, da se odgovor na to morebiti skriva v manjku dramaturga. Tako ima vsak izmed ekipe svojo zadolžitev, nihče pa nima pregleda nad tem, kako ti izdelki funkcionirajo kot celota. Mogoče bi lahko tukaj vskočil režiser?

 

Nika Švab

150223 Odvratne rime_LGL_foto.miha.fras.421