18. 10. 2020 / Oder / Recenzija

Naše skladišče

Režiserka: Mateja Kokol 
Dramaturginja: Marinka Poštrak 
Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber 
Kostumografka: Iris Kovačič 
Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec 
Odrski gib: Ivan Mijačević 
Lektorica: Maja Cerar 
Oblikovalec maske: Matej Pajntar 
Igrajo: Vesna Pernarčič, Vesna Slapar, Vesna Jevnikar, Darja Reichman,
Borut Veselko, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Miranda
Trnjanin k.g. 
Premiera: 1. oktober 2020

V Prešernovem gledališču Kranj so kot drugo premiero v sezoni na oder postavili dramo Tjaše Mislej, ki je bila letos nagrajena z Grumovo nagrado. Krstna uprizoritev besedila tako kmalu po podelitvi je sicer prej izjema kot pravilo, a njegova umestitev v program prav v času, ko se razpravlja o samoizolacijskem kopičenju kvasa in zaprtju trgovin ob nedeljah, je še kako aktualna, saj problematizira sam koncept kapitalistične hiperprodukcije in hiperpotrošnje skozi njeno zaledje – skozi oči delavk, ki poganjajo kolesje sistema. Predstava, opremljena z izrazito izoblikovanimi liki in dobro mero trpkega humorja, se sprehaja po črti med realističnim in absurdnim, iskrenim in ironičnim, najbolj pa jo odlikuje prav nagrajeni tekst, ki zabava in zareže, predvsem pa razkriva.

Naše skladišče. Foto: Tania Mendillo

Nahajamo se v ozadju prostorne, urejene, bleščeče megatrgovine, kjer vedno vse imajo in je zmeraj kaj v akciji. Smo v skladišču, nekakšnem vzporednem svetu, kjer je čas odmerjen samo z izmenami, ki se pravzaprav ne menjajo – delavke namreč živijo na delovnem mestu – zavoljo učinkovitosti, seveda. Štiri skladiščnice opravljajo monotono mehansko delo: konzerva iz škatle, etiketa na konzervo, konzerva nazaj v škatlo. In še enkrat, in znova, in spet – ponavljajoča se koreografija je mizanscenska stalnica in režijsko efektivna, saj narekuje tempo predstave vse do konca. Ko zazvoni zvonec in nastopi odmor, vzporedni svet začne dobivati jasnejše obrise – sestavljajo ga delavke in njihovi medsebojni odnosi; dramaturško dodelane osebnosti likov z zabrisom meje med zasebnim in delovnim brez zadržkov izstopijo iz okvirov delovnega mesta. Igralke imajo odlično medsebojno dinamiko, v svoji na čase pretirani, samoironični, a vedno iskreni maniri so nam tako zelo znane; Evelin (Vesna Pernarčič) si želi biti slavna, Maria (Miranda Trnjanin) bi rada izdala knjigo, Vera (Vesna Jevnikar), obuta v bele Borovo sandale goji spomin na neke druge čase, Suzi (Vesna Slapar) pa živi v strahu pred premestitvijo na blagajno in je prepričana, da bo prav ona prva odpuščena. ‘Zmanjševanje stroškov’ jim zmeraj visi za vratom; odpuščali bodo, preprosto preveč jih je, niso dovolj učinkovite in pred vrati vedno čakajo horde ljudi, ki bi z veseljem prevzeli njihovo delo.

Dokaj preprosta scena, ki jo sestavljajo premične stene, polepljene z vrečkami z logotipi različnih trgovskih verig, štirje vozički in obilica kartonastih škatel, deluje komplementarno  dramaturški zasnovi Marinke Poštrak – skladišče je, bolj kot fizični prostor, definirano skozi figure, ki ga naseljujejo in obiskujejo. Vzdušje, ki ga na odru ustvari režiserka Mateja Kokol, je beckettovsko in v kontekstu brezosebnega kapitalističnega ustroja zelo prepričljivo. Neskončno monotono zlaganje škatel in konzerv se z večernimi nadaljevankami in debatami o kuhanju zliva v obstoj brez prave vsebine, iz katerega se štiri delavke rešujejo le s svojo individualnostjo. Čakajo nedeljo, prosti dan, edini dan, ko bodo šle lahko domov; skoraj mitološko bitje, v katerega si želijo verjeti, čeprav ga ni in ga ne bo, ker v skladišče stalno prihajajo nove in nove škatle. Vsake toliko vpade bolj ali manj moteč element iz zunanjega sveta, ki za trenutek razburka dogajanje; nadzornica Grebovič (Darja Reichman) pride grozit, novinar (Aljoša Ternovšek) snemat življenje izkoriščanih, izgubljeni kupec (Borut Veselko) iskat svoj smisel (tisti dan ga najde v pujsu iz ocvirkov). Nato pa dostavljavec (Blaž Setnikar) pripelje nove škatle, spet je treba zložiti konzerve in kolesje se vrti naprej v neskončnost.

Naše skladišče. Foto: Tania Mendillo

Stopnjevanje pritiskov in nejevolje doseže vrh, ko Evelin stopi pod žaromete in zapoje; zimzelena Lastovka skoraj popolnoma zaustavi tempo, a seže v srce. Tu se zgodi tudi glavni odstop od izvirnega besedila – krožno dramaturgijo zamenja optimistični napis ”Ne pridemo nazaj, dokler ne izboljšate pogojev dela!”, ki ga delavke izobesijo, preden vzravnane in enotne zapustijo sceno. Režiserka torej odpre vrata skladišča, ponudi upor kot alternativo, izhod v svetlejšo in pravičnejšo prihodnost; a ker je predstava podrla steno zavestne ignorance, nam ostane grenko zavedanje – še je megasupermarketov in še je skladiščnic in blagajničark in dostavljavcev. A kaj hočemo, vseeno bo treba čez vikend v štacuno, in supermarket je res dobro založen in ima tako zelo veliko izbiro jogurtov…pa prašiče iz ocvirkov tudi. ”Take, za dušo privezat.”

Naše skladišče. Foto: Tania Mendillo