26. junij, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Črna skrinjica

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Avtorji: Pia Vatovec, Petra Zupančič
Produkcija: Društvo štirje letni časi,
Koprod.: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo,
Center kulture Španski borci
Idejna zasnova in režija: Pia Vatovec 
Dramaturgija: Jerneja Kaja Balog 
Koreografija: Pia Vatovec in Petra Zupančič 
Ples in gib: Pia Vatovec, Petra Zupančič, Ajda Krivec,
Evin Hadžialjević, Kaja Lin Jagodič Avguštin 
Vokal: Tea Vidmar
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Nastja Miheljak 
Kostumografija: Katarina Šavs 
Oblikovanje zvoka: Peter Dirnbek 
Mentorica za gib: izr. prof. mag. Uršula Teržan
Premiera: 7. 6. 2019

V Centru kulture Španski borci si je bilo moč ogledati zaključno produkcijo podiplomskega študijskega programa Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo z naslovom Črna skrinjica. Plesno-gledališka predstava se poigrava s tradicionalnimi lutkarskimi elementi, plesom in fuzijo med njimi. Ključni del uprizoritve namreč prikazuje dve plesalki stepa (Pia Vatovec, Ajda Krivec), ki z ustvarjanjem ritma vodita dve drugi plesalki (Petra Zupančič, Evin Hadžialjević), ti pa sta v tem primeru vodeni kot lutki – le da se ne odzivata na dotik, temveč na zvok.

Zaradi relativno inovativne rabe aditivnega stimulusa je opazovanje odvisnosti med plesalkama stepa, ki manipulirata, in manipuliranima nesvobodnima lutkama precej kratkočasno, temu navkljub pa je opazno, da med plesom prihaja do neusklajenosti med manipulantkama ter lutkama. Glede na ostre zvočne zamejitve prisotnosti ali odsotnosti zvoka, ki jih step tako uspešno podaja, se gibanje lutk že tako ne ujema pretirano z zvokom, saj lutki velikokrat gibalno vskočita prepozno ali pa gibanje zaključita predolgo po končanem zvoku. Sicer tekočo sekvenco ravno tako zmoti nenavadno upodabljanje nihanja lutk. Če za primer vzamemo namizne lutke, ki ob premikanju dušeno nihajo, sta plesalki lutki to nihanje uprizorili pretirano dušeno in izredno nenaravno, zaradi česar sta dajali občutek pomanjkanja energije v gibu. To bi se sicer odlično skladalo z njuno vlogo vodenih oseb, a je ideja (lutki morata zgolj slediti ‘navodilom’ močnejših in vplivnejših, ki ju med drugim energetsko izžemajo) podana skozi neprikladen gibalni element. Nasprotno pa je začetna sekvenca predstave, kjer se izza edinega scenskega elementa črnega kvadra (ali raje: skrinjice) pojavljajo različne človeške okončine, jasnejša. Te povede v živo prepevana glasba (Tea Vidmar), ki neizmerno elegantno vodi vse mogoče prste, dlani, roke, noge in na koncu tudi glavo, igra pa se tudi z melodijo in ritmom, zaradi česar je rahlo nepredvidljivo in zato gledalca drži v -ironično- sproščeni napetosti. Ko torej peta glasba na plan izza črne skrinjice privede najprej plesalki stepa, ti pa s plesom privedeta še lutki, se začne odvijati že prej opisana ključna sekvenca, pri čemer je vredno omeniti, da plesalki stepa (ki sta sicer jasno prikazani kot tekmici za moč, ki jo izkazujeta s vodenjem ene ali celo dveh lutk) zelo dobro sodelujeta in v nekem trenutku celo pričneta ustvarjati poliritem (3 proti 4), kar sekvenci daje svežino in še večjo razgibanost. Slednja pa je najbolj prisotna v poslednjem delu predstave, saj se plesalkama stepa ponovno pridruži glas, ta pa na plan povede neodvisno plesalko (Kaja Lin Jagodič Avguštin), ki z gibom vodi tudi lutki. Tu se resnično opazi razlika v energiji prave, neodvisne plesalke in lutk, le da je prikazano veliko primerneje, zato je tudi gledalcu dogajanje bolj jasno in si ga zato lažje interpretira.

Črna skrinjica