27. oktober, 2019 / Oder / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Čarobna piščal

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 10. 10. 2019, SNG Opera in balet Ljubljana 
Glasbeni vodja in dirigent: Jaroslav Kyzlink
Drugi dirigent: Marko Hribernik
Zborovodja: Željka Ulčnik Remic
Koncertni mojster: Igor Grasselli
Režiser: Jaša Koceli
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografinja: Branka Pavlič
Oblikovalec svetlobe: David Andrej Francky
Avtorica fotografije: Mankica Kranjec
Koreografinja: Tajda Podobnik
Dramaturginja: Tatjana Ažman
Lektorja: Vanda Vremšak Richter, Tomaž Zadnikar (zbor)
Nastopajoči: Saša Čano, Dejan Maksimilijan Vrbančič, Urška Arlič
Gololičič, Matjaž Robavs, Martina Robinšak, Andrej Debevec, Nina
Dominko, Katja Konvalinka, Štefica Stipančević, Ines Osina Ruez,
Ambrož Sušnik, Žan Penič, Matevž Sušnik, David Čadež, Anamaria
Bagarić, Keny Obenaga, Tajda Podobnik, Operni zbor in orkester
SNG Opera in balet Ljubljana

Kot prvo premiero letošnje sezone je ljubljanska Opera na svoj repertoar uvrstila Mozartovo spevoigro Čarobna piščal. Glede na spektakularen konec lanske sezone z Donizzetijevo Lucio di Lamermoor in na kultni status, ki ga Čarobna piščal nosi v opernem svetu, so bila pričakovanja upravičeno visoka. Ustvarjalcem predstave je visoka pričakovanja v veliki meri uspelo doseči in novo sezono začeti zelo obetavno.

Najbolj svetla točka predstave so zagotovo solisti ki so v svojih tehničnih in igralskih interpretacijah dali od sebe maksimum in nas očarali z izjemno upodobitvijo pravljičnih likov. Kot prvo je zagotovo potrebno izpostaviti Urško Arlič Gololičič, ki se je po lanski upodobitvi Lucie di Lamermoor ponovno odlično znašla v glavni vlogi Pamine. S svojo izjemno doživeto igralsko interpretacijo, ki se je kazala tako v doživeti igralski mimiki, kot tudi v svojem razigranem dekliškem gibu, je svoj lik predstavila v vsej svoji nežnosti in naivnosti, hkrati pa ji je vdihnila tudi nekaj otroške razigranosti, ki se je posebej kazala v skupnih prizorih s Papagenom (Matjaž Robavs). In prav Robavsa lahko okronamo za zvezdo predstave, saj se je s svojo upodobitvijo Papagena približal perfekciji. Svoj lik je upodobil kot preprostega, naivnega in predvsem zelo razigranega ptičarja. Vanj je vnesel pravo mero komičnosti in dostojanstva in tako poskrbel za prijetne humorne vložke, ki so ustvarjali sproščeno vzdušje tudi med občinstvom. Tudi tehnično plat svojega lika je Robavs izpeljal z odliko, saj je svojo vlogo odpel igrivo, lahkotno, a zato nič manj natančno in tehnično izpopolnjeno, s čimer se je približal glavi premisi Mozartove glasbe: lahkoten in prefinjen zven kljub tehnični zahtevnosti. Zagotovo pa je nujno potrebno omeniti tudi Nino Dominko, ki je z odliko odpela obe ariji Kraljice noči, med drugim tudi slovito arijo v drugem delu predstave (Der Hölle Rache), ki velja za eno tehnično najzahtevnejših opernih arij.

ćČarobna piščal. Foto: Mankica Kranjec

Sama postavitev Čarobne piščali Jaše Kocelija je sicer umeščena v futurističen, fantazijski dogajalni čas in kraj, kar se izkaže kot prijetno presenečenje, saj se evropske operne produkcije pri Čarobni piščali še vedno velikokrat zatekajo v arhaičen domišljijski svet, ki je večinoma umeščen v gozd. Futuristični ideji so sledili tudi kostumografinja Branka Pavlič, ki se je pri kostumih posluževala predvsem izčiščenih geometrijskih oblik, scenograf Darjan Mihajlović Cerar z minimalistično sceno in lučni mojster David Andrej Francky, ki je s svetlobo odlično prikazoval kontrast med svetlim in temnim ter dobrim in zlim. Prav slednji spreminjajoči se kontrast med dobrim in zlim bi lahko imenovali za rdečo nit postavitve, saj mu sledimo skozi celotno predstavo. Kot rdeča nit se pojavlja tudi oblika trikotnika, ki sicer med drugim simbolizira tudi harmonijo (v tem primeru lahko rabo simbola interpretiramo kot harmonijo dobrega in zlega ali pa božanskega in človeškega) in različni prostozidarski simboli, katerih umeščenost v predstavo sicer ni najbolj jasna. Prav te različne rdeče niti delajo idejo predstave nekoliko zmedeno in interpretativno zahtevno. K zmedenosti svoj delež prispevajo tudi precej okleščeni dialogi med igralci, ki terminu spevoigra odvzemajo element igre in pozornost vse bolj namenjajo samo glasbenem delu. Prav zaradi tega verjetno nekdo, ki še nikoli ni slišal za Čarobno piščal in njene vsebine ne pozna, Kocelijevo postavitev nekoliko težje razume. Pri sami postavitvi je potrebno pohvaliti koreografijo Tajde Podobnik, ki se preko treh plesalcev trudi dogajanje smiselno povezovati z izraznimi baletnimi gibi, a vendar kljub odlični izvedbi in koreografiji to ne odtehta dovolj in sama postavitev mestoma še vedno deluje razsekana in manj razumljiva.

Kljub zgoraj omenjenim pomanjkljivostim celoten vtis o predstavi ostaja pozitiven, saj smo lahko resnično ponosni, da slovenska scena premore tako dovršene pevce/igralce, kot so se dokazali v Čarobni piščali. Sama postavitev je, razen omenjenih nejasnosti, prinesla svežino v interpretaciji Mozartove klasične mojstrovine, za kar je potrebno imeti veliko mero drznosti –  tako na strani vodstva, ki zaupa v ustvarjalce, kot tudi pri ustvarjalcih samih. Vsekakor je predstava vredna ogleda in verjamem, da bo v njej užival vsak, ki si upa tudi pri operi stopiti izven okvirja. Če vzamemo Čarobno piščal kot glasnika nove sezone, si lahko od Ljubljančanov obetamo odlično  in drzno sezono.

Čarobna piščal. Foto: Mankica Kranjec
Čarobna piščal. Foto: Mankica Kranjec
Čarobna piščal. Foto: Mankica Kranjec