19. november, 2017 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Rachid Ouramdane: Upogib

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Vsako telo plesalca vedno na subtilne načine zaznamuje vsakršno gibanje, tudi v primerih, ko gre sicer za navidezno popolno usklajenost večih teles na odru. Vsako telo namreč nosi svojo gibalno zgodovino in konstitucijo, ki nehote vplivata na izvedbo nadaljnjega gibanja. Zaznamovanost gibanja je lahko tudi povod za predstavo, v kateri preko prepleta solotov dve plesalki pripovedujeta njunima telesoma specifično zgodbo, kot se to zgodi pri Upogibu koreografa Rachida Ouramdaneja.

 

Po skupnem prihodu ob spremljavi pompozne hollywoodske glasbe sprva spremljamo prvi solistični del Annie Hanauer, ki je poln hitrih, nepovezanih in navidezno nekontroliranih gibov, ki se poigravajo z ravnotežjem, nihanjem in izolacijo posameznih delov telesa.  Unikatnost gibanja, ki se odseva v drugačni ustrojenosti in uravnoteženosti telesa na odru, je posledica njene umetne leve roke. Kljub izredni tehnični dovršenosti Hanauerjeve, umetni material namreč ne ponuja enake fizične moči gibljivosti in povzroči na energetskem in mišičnem nivoju nesimetrično delovanje telesa (ki je med plesalci, kjer se ponavadi stremi k čim večji simetriji moči na obeh straneh) izredno redko.

 

Temu sledi prvi del sola Lore Joudkaite, ki svoje gibanje bazira na principu vrtenja. V toku neprekinjenega obračanja prehaja med različnimi pozicijami rok, vse skupaj pa vzbudi močno asociacijo na podobe umetnostnih drsalk ali drsalcev v enem izmed vrtečih elementov.

 

Če sta bila prva dva dela bolj predstavitvene narave, se nato zgodi prehod v polje pripovedovanja. Hanauerjino gibanje ob melodični in z besedilom o čustvih opremljeni pesmi postane močno omiljena in z glasbo usklajena različica iz začetnega dela, kjer so poudarki v zvoku tudi poudarki v gibu in kjer je gib veliko bolj obvladovan ter obarvan s čustvi. Tudi pri Joudkaitejevi se njeno vrtenje zminimalizira na najbolj osnoven obrat na dveh nogah, pri katerem so roke držane pred telesom, ob še vedno konstantnem vrtenju pa plesalka pripoveduje zgodbo o izvoru in pomenu vrtenja v njenem življenju.

 

Ta izmenjajoča se struktura, pospremljena z izmenjevanjem bolj liričnega in bolj pripovedovalnega trenutka, ki se dogaja tako na ravni posameznega dela kot tudi celotne predstave, ter s scenografijo, ki je sestavljena iz treh bež sten in dveh visečih struktur v obliki črke “T”, izraža idejo po iskanju uravnoteženosti med dvema popolnoma nasprotnima si telesoma in zgodbama. Ko na koncu, ki se tematsko poveže z začetkom, skupaj zaplešeta na eno izmed osladnih hollywoodskih pesmi, nas koreograf poskuša ponovno opomniti, da gre pri predstavi za preizkušanje in iskanje že prej omenjenega ravnotežja med verbalno in fizično izpovedjo. K temu poleg vizualne podobe teži tudi nevtralna in melodično ne preveč razgibana zvočna spremljava s poudarki v ritmu. Zaključena celota ravno zaradi svoje razgibanosti pristane v polju bizarnosti, kjer ni ne občutkov popolne distance ne izredne čustvenosti – in morda se prav v tem še najbolj približa ravnovesju. 

                              
Upogib