12. april, 2016 / Oder

Primož Vitez, Mitja Vrhovnik Smrekar: Shakesoneti

Benjamin
Zajc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V okviru festivala CD Shakespeare za vedno se je 30. marca v Cankarjevem domu zgodila glasbena interpretacija poezije največjega angleškega ustvarjalca Williama Shakespeara. Tematski festival obeležuje 400-letnico pisateljeve smrti, predstava Shakesoneti pa se osredotoča na njegovo pesniško zapuščino. Shakespearjev pesniški opus obsega kar 154 sonetov, v predstavi pa je uprizorjenih 11 ljubezenskih.

 

Shakesoneti se poigravajo z zvočno naravo izbranih sonetov. Njihovi tekoči besedi je Mitja Vrhovnik Smrekar dodal bogato glasbo, ki izpostavi spevnost in poetičnost sonetov in jih dvigne stopnjo višje. Hkrati pa Primož Vitez ni zanemaril tradicije recitiranja pesmi, zato nekateri soneti niso le zapeti, ampak tudi govorjeni.

 

Posebna pozornost je posvečena ponarodelemu sonetu 130, ki tematizira Shakespearjevo ljubezen do svoje žene, ki pa je prvotno razumljena kot verbalni napad na njeno zunanjo in notranjo podobo (“Ne, ona nima žametnih oči in niti kodrov mehkih kakor svila …”). Ob poslušanju/branju prvega dela pesmi se nam Shakespeare predstavi kot nesramen in krut moški, a zadnji dve vrstici razkrijeta njegovo pravo ljubezen do žene – ljubezen duš (”Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.”). S tem je prekinil večstoletno italijansko tradicijo primerjanja žensk z boginjami in ljubezen zopet pojmoval kot nekaj zemeljskega, nepopolnega, a vrednega. Shakespearjevo sporočilnost je Primož Vitez izčrpno povzel v gledališkem listu predstave: “Soneti Williama Shakespearja so variacije na temo ljubezni. Ljubezni vseh vrst, takšne in drugačne, kajti poroka zvestih duš, glej, ne pozna zadržkov. Ljubezen ni prevarantska. Ljubezen je zaveza, ne ozira se na čas, čeprav jo smrt iz dneva v dan dohaja – ne spreminja z dnevi se in tedni, temveč do konca traja. Je kot morje, je kot reka, mogoče bister potok. Ljubezen naredi človeka. V vsej tej silni vodi, glej, noben človek ni otok.”

 

V predstavi je uprizorjenih šest variacij soneta: italijanska, portugalska, izvirna angleška ter tri slovenske. Slednje se razlikujejo v prevodih (prevoda Janeza Menarta in Srečka Fišerja), interpretaciji (moški in ženski glas) in glasbeni podlagi.

 

Predstava ni igrana uprizoritev sonetov, ampak je koncertni dogodek v povezavi z recitalom. Edini sredstvi, s katerima nastopajoči operirajo, sta glas in glasbila. Scenografije, razen mize z nekaterimi Shakespearjevimi deli, telesne govorice ali kostumografije ni. Skupina Bossa de novo, Boris Cavazza in Urška Taufer so svojo vlogo glasbenikov, pevcev in recitatorjev opravili samozavestno in odločno ter uspešno ustvarili atmosfero značilno za Shakespearjeva dela – temačno, s pridihom svetlobe, upanja.

 

Uprizoritev gledalcu na preprost, a zanimiv način predstavi Shakespearjeve sonete in njegovo pojmovanje ljubezni in jih tako približa slovenski publiki. To pa je verjetno tudi cilj uprizoritve ter celotnega festivala. Počastiti tega vsestranskega pisca ter njegova dela predstaviti v novejši, bolj sveži obliki.

 

Glasbenim interpretacijam Shakespearjevih sonetov iz Shakesonetov lahko prisluhnete tukaj.

Shakesoneti_g1