21. 11. 2015 / Literatura / Oder

Primerjalna recenzija | Boštjan Videmšek: Rokova modrina

Slovenci gojimo prav posebne vrste fascinacijo nad svojimi športniki. Narod, ki ga je skozi zgodovino večkrat mučila huda pripadnostna shizofrenija, ki je bil nemalokrat podvržen pol-prostovoljnemu stapljanju z drugimi narodi, in katerega zadnji dve generaciji svojo odraslost že preživljata v globaliziranem konglomeratu Evropske unije, se je znal od nekdaj čudežno poenotiti, kadar je bilo treba navijati za slovenske šampione. In šampioni vseh šampionov, naši kronski dragulji, so seveda že od pamtiveka smučarji.

 

Slovensko mladinsko  gledališče je tako letošnjo, nasploh zelo retro navdahnjeno sezono, dopolnilo z uprizoritvijo prav za njihov oder spisanega besedila Rokova modrina, posvečenega najmlajšemu in najhitreje izgorelemu izmed slovenskih smučarskih upov, Roku Petroviču. Režiser Matjaž Pograjc, ki se je podobne teme lotil že v nedavni Pavli nad prepadom, ki je popisovala življenje slovenske alpinistke Pavle Jesih, z njo nadaljuje odisejado odkrivanja pozabljenih, a zato nič manj zaslužnih Slovenk in Slovencev.  Če k temu prištejemo še nedavno predstavo Retorika avtorjev Bare Kolenc in Ateja Tutte, na ogled postavljeno v Kinu Šiška, ki ima opraviti s slovensko aktivistko Ljubo Prenner, gotovo lahko zaznamo rahel trend. Čeprav je morda nezavedna, imamo to gesto naših gledališčnikov vsekakor lahko za lepo in dobro.

 

Rok Petrovič, čudežni otrok belih strmin, je kot prvi Slovenec osvojil mali kristalni globus in s tem očitno dovolj travmatiziral slovensko javnost, da je Rokova modrina aktualna še danes. Pisanja dramske predloge za predstavo o njem se je lotil Boštjan Videmšek, sicer politični novinar, pisatelj in tudi sam navdušen smučar. A kljub hvalevrednemu Videmškovemu novinarskemu in pisateljskemu opusu je treba takoj povedati, da deluje dialog, spisan za Rokovo modrino, nekoliko naivno in nedodelano. Igralska zasedba ob prehitrih prehajanjih s teme na temo in nenaravnih miselnih preskokih občasno popolnoma izgubi kompas. Kaj je avtorja pripeljalo do komponiranja serije jedrnatih prizorov s še bolj jedrnatimi dialogi, ki želijo kar v eni sapi povedati vse, vendar pa zaradi svoje otroške okornosti in neposrednosti povedo bolj malo? Izkristalizirati življenje in odnose kompleksnega človeka, kakršen je  Rok Petrovič nedvomno bil, v eno samo predstavo, seveda ni mačji kašelj. Zato je morda Videmška zaneslo v medij, ki ga pozna bolje od gledališča: napisal je dramsko delo, ki se verjetno bolje bere kot gleda. Pozabil je na dejstvo, da v gledališču včasih gib in pogled veljata več kot beseda, ali pa izrečeni besedi spremenita pomen. Scenarij Rokove modrine pa želi igrati na prvo žogo. Vse, kar liki mislijo, želijo ali čutijo, tudi na glas povedo. Zato so dostikrat videti enolični in stereotipni. Glede na to, da liki predstave temeljijo na dejanskih, obstoječih ljudeh, je pravzaprav Videmšku do zavidljive mere uspelo izničiti večplastnost njihovih karakterjev.

 

Rok, devetnajstletni mulc, ki je na svojo lastno nesrečo športni genij, je v pričujočem delu predstavljen kot neke vrste Skywalker slovenske smučarije. Tipičen protagonist, dober dečko s težavnim očetom in ojdipovskim odnosom do mame, ravno prav frustriran in ravno prav uporniški, da ima zaradi tega ravno prav slabo vest in zato naredi vse, kot je treba.

 

Mama, ki vadi jogo in sina vedno rade volje pritisne na prsi ter mu nameni spodbudno besedo, mama kot nedosegljiva želja vsakega “nedojebenega mulca”. Oster oče z brki, od Jadranskega morja ustrojen profesor telovadbe, ki v sinu vidi priložnost za popravljanje lastnih napak. Prva ljubezen, po duhu podobna, po telesu prelestna, močna, a hkrati ravno prav ranljiva, da se ji mladi Rok lahko viteško postavi v bran. Med temi arhetipskimi karakterji se skoz predstavo pletejo črno-beli odnosi, prej vredni kakšnega mladinskega romana kot nepristranske biografske predstave.

 

Prekmalu pa Roka, kot vsakega nerazumljenega osamelca, vase posrka temna stran obstoja in v želji po nedosegljivem se potopi pregloboko. Njegova življenjska zgodba je doživela klimaks z njegovim postopnim odmikanjem od smučarskih uspehov in končnim katastrofalnim potopom v vode Jadrana, med katerim je leta 1993 utonil. S tem sklepnim dejanjem je Petrovič dokončno zapustil sfere realnega in postal enigmatična legenda ter simbol nekega časa. Zato lahko interpretacijo Rokove tragične zgodbe v pričujoči predstavi pravzaprav jemljemo na dva načina: do določene mere je Videmšek realne dogodke zagotovo zbanaliziral, jim odvzel kompleksnost in človeškost. Resnični, živeči člani družine Petrovič in Rok sam so nedvomno bili in so veliko več kot arhetipski liki iz še ene zgodbe o iniciaciji. Po drugi strani pa je Rokovi modrini uspelo ravno to: Roka, ki je s svojim življenjem in smrtjo navdihoval množice, je postavil tja, kamor pravzaprav spada. Postal je mitološki junak.

 

Verjetno kot predstavnica generacije, za katero Petrovič nima prav nobene sentimentalne vrednosti več in se trepetanja javnosti ob njegovem prehitrem zatonune spominja, težko sodim, kakšen vtis je predstava pustila na množici gledalcev, ki so pokupili vse vstopnice za njene oktobrske ponovitve. Najbrž bi ob vsakršni drugačni interpretaciji Rokove zgodbe predstava doživela hudo zgražanje prizadete javnosti. Rok pač je in mora ostati junak.

 

Po tehnični plati je Rokova modrina celovita in lepo zaokrožena. Fizično izjemno zahtevne akrobacije, ki jih na odru demonstrira večina igralske zasedbe, kažejo na dolg in naporen proces pripravljanja na premiero. Ta bi se sicer morala zgoditi že maja, a je bila zaradi bolezni v ansamblu prestavljena. Tudi scenografija po dovršenosti in zahtevnosti ne zaostaja. Varjeni kovinski krogi, znotraj katerih so vadbene smuči, se po potrebi na posebej za to izdelanih tračnicah pomikajo levo in desno čez oder. Med njimi se gibljejo tudi polprozorni zastori, na katere je projicirana animacija izpod ilustratorskih prstov Mete Wraber. Prosojni panoji so večkrat osvetljeni tudi z druge strani, s čimer igralci postanejo akterji v senčnem gledališču. Nekaj najbolj poetičnih prizorov v celi predstavi se odvije na ta način, med drugim tudi Rokova smrt. Ob glasbi zadnje čase gledališko vseprisotnih Silence sta lepota in žalost omenjenega prizora še učinkovitejši.

 

Predstava Roka in pogojni refleks evforije ob navijanju zanj uporabi kot ultimativno transportno sredstvo za vrnitev v čas bratstva in irokez. Rok Petrovič je, kot očitno tudi že tolikokrat v času svojega življenja, skozi predstavo Rokova modrina izkoriščen kot ventil za množice.  Mladi smučarski genij je tako ali tako že zdavnaj prerasel človeško identiteto in dobil mitološke razsežnosti. Če parafraziramo Videmška iz ene bolj poetičnih Rokovih replik: za nekatere živeti pač ni dovolj. Biti legenda pa ni lahko.

dsc_8684