28. november, 2017 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Kaj imata skupnega Peter Klepec, ki mora v rani mladosti na dnino, da preskrbi sebe in mater, in Petrček, ki rad gleda Transformerje, njegovo največjo težavo pa predstavlja domače branje? Presenetljivo veliko. Režiserka Maja Sever (uprizoritev je njen režijski prvenec) in dramaturginja Eva Kraševec sta navdih za predstavo Peter Klepec ali Kako postati pravi junak, namenjeno otrokom starim od pet do dvanajst let, črpali iz legende o enem ključnih junakov našega ljudskega izročila – Petru Klepcu. Z neopaznim prehajanjem med čudežnim svetom ljudske legende in stvarnim svetom sodobnih otrok sta dokazali, da še vedno potrebujemo prave junake …

 

Poleg Petrčka, ki se po potrebi prelevi v Petra Klepca (Nik Škrlec), zelo pomembna vloga v predstavi pripade Petrovi sestri Nini, tudi dobri vili (Eva Jesenovec), ki pravzaprav usmerja celotno dogajanje in tako presega v otroških besedilih večkrat potenciran stereotip pasivnega ženskega lika. Brez Nine Petrček sploh ne bi vstopil v čudežni svet Petra Klepca, saj mu branje predstavlja eno najmanj ljubih opravil. Izredno rad pa ima junake in to superjunake, ki vedno premagajo zlobne sile, pa če so te v obliki filmskih pošasti ali sošolcev, ki ga med odmori trpinčijo. S sestrino pomočjo Petrček/Peter postane superjunak, ki svojo moč uporabi v dobre namene, tako da izredno diplomatsko (nasilje pač nikoli ni odgovor) doseže vsesplošno spravo med sprtimi stranmi.

 

K prepričljivosti  predstave poleg sicer odlične igre glavnih igralcev prispeva predvsem izjemen vizualni prispevek scenografinje, kostumografinje in oblikovalke lutk Barbare Stupica. Sodobni otroci, ki so dnevno izpostavljeni (pre)mnogim posebnim učinkom s televizijskih zaslonov, so bili povsem očarani nad Petrovimi ovčkami, narejenimi iz košar, nogavic in plastičnih mečev. Igra svetlobe in glasbena podlaga (Milko Lazar) sta pričarali tako igrivo pravljično kot temačno in napeto vzdušje, pri katerem se je marsikateri otrok nekoliko stisnil k mamici, a še vedno ni odvrnil pogleda z odra.

 

Ravno neprekinjena pozornost otroškega občinstva je dober dokaz, da je predstava »uspela«. Otroška publika namreč deluje po precej svojskih principih in ker povečini še ni posvečena v svet gledališke olike, brez zadržkov in zelo nazorno pokaže, da se dolgočasi. Po drugi strani pa se otroci veliko lažje kot odrasli vživljajo v domišljijske svetove in igralcem na odru povsem spontano pomagajo pri vzpostavljanju različnih vzdušij. Žal slednjega ustvarjalci predstave Peter Klepec ali Kako postaneš pravi junak niso docela izkoristili, saj so dosledno ohranili četrto gledališko steno, ki jo je poskušal prebiti marsikateri otroški medklic. Morda bi večja interakcija z nadobudnim občinstvom predstavo postavila še na višjo raven, saj bi na svoj račun prišli mnogi mladi junaki in junakinje …

                                   
PETER_KLEPEC_PeterUhan_03