11. marec, 2015 / Oder

Peter Iljič Čajkovski: Labodje jezero

Ana
Vogrin

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Baletna klasika se po desetih letih vrača na mariborski oder. Brez sodobnih predelav, s klasičnimi kostumi, oziroma nekako tako, kot sta si jo pred mnogimi leti zamislila Marius Petipa in Lev Ivanov. Ob vedno več sodobnih predelavah, pa ne da imam kaj proti njim! – je pač lepo tu in tam na odru gledati klasični balet, v “špicah“, tutujih in s klasičnimi variacijami.

Zgodba je ljubezenska, kot je za klasični balet v navadi; princeso Odette zlobni čarovnik Rothbart spremeni v laboda, urok pa je lahko uničen samo s prisego večne ljubezni. Zgodba izvira iz ruskih pripovedk in nemških pravljic ter je delo Petra Iljiča Čajkovskega, ki je balet tudi uglasbil. Menda ga je za zgodbo navdihnil tudi bavarski kralj Ludvik II, po katerem je narejen lik sanjaškega princa Siegfrieda, ki se zaljubi v princeso Odette oziroma kraljico labodov.

Balet, pri katerem so sodelovali tudi člani Mladega slovenskega baleta ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, je razdeljen v štiri dejanja. Prvo in tretje se dogajata na dvoru: oder je poln pisanih kostumov dvorjanov, izkaže se izredno poskočen Yuya Omaki kot dvorni norček, v tretjem se predstavijo še karakterni plesi, španski, madžarski, poljski in napolitanski, ki oder še dodatno poživijo. Drugo in četrto pa sta popolno nasprotje: blišč dvora zamenja temačnost jezera, barvitost in živahnost dvorjanov pa nadomestijo beli labodi, ki na odru ustvarjajo simetrične postavitve ter nas zapeljejo s svojim sinhronim gibanjem. Usklajenost ženskega ansambla je tako v tem delu ključna. Vloga princa Siegfrieda je bila že tretjič zapored zaupana večnemu princu Antonu Bogovu, pogled pa nam ukrade Tetiana Svetlična, ki dvojno vlogo Odette in Odile pleše prvič. V drugem dejanju nas prepriča kot nežna in otožna Odette, ki s prepričljivo obrazno mimiko ter doživeto igro še bolj poudari svoj skorajda brezupen položaj ujetosti v telo laboda, v tretjem dejanju pa se prelevi v izzivalno in zapeljivo Odile oziroma črnega laboda. Vlogo Odette in Odile praviloma odpleše ista plesalka, saj morata obe osebi izgledati isto, kar predstavlja toliko večji izziv, ker sta vlogi karakterno čisto različni. Poleg bolj udarnega črnega tutuja so bolj odločni tudi njeni gibi, njen pogled pa zapelje tako Siegfrieda kot tudi publiko. Poudarjena je razdvojenost obeh labodk, od barve oblačil do samih gibov ter obrazne mimike.

Kljub vsemu pa ne morem mimo dejstva, da se predstava v tako kratkem času spet vrača na mariborski oder – ne kot repriza, ampak kot premiera, čeprav se od tiste pred desetimi leti komaj razlikuje. Če po mestu ne bi bilo razobešenih plakatov (in če ne bi bil spremenjen konec, ki je bil pred desetimi leti tragičen), bi si mislila, da gre za reprizo. Vodja mariborskega baleta na to pojasni, da so se plesalci od zadnje predstave, kjer so se občinstvu predstavili v stranskih vlogah, razvili in jih lahko zdaj gledamo kot soliste (pa kljub temu Bogov že tretjič pleše princa), ter da je nova izvedba nadgradnja prejšnje verzije. Pa me spremembe prinesejo h koncu: Labodje jezero ima lahko tri, tokrat pa so v Mariboru izbrali srečnega. Rothbart je premagan, Odette in ostale labodke so rešene uroka, Siegrfied in Odette pa tako živita srečno (“do konca svojih dni”). Morda je tak konec tokrat izbran zato, da popestri in razsvetli naš vsakdan, da lahko za trenutek pozabimo na korupcije poln svet, ter si predstavljamo, da nas srečen konec čaka pri najbližjem jezeru. Pa vendar, najbrž trije različni konci niso nastali zaradi tega razloga (v stilu ”vstavi primernega glede na stanje v državi”), zato se mi zdi brez smisla iskanje globljih pomenov v klasičnih uprizoritvah in prevajanje te uprizoritve v sodoben čas. Klasični balet ostaja, pa naj se sliši še tako konzervativno, ujet v preteklost — tehnika plesalcev se sicer boljša, zgodbe in kostumi pa ostajajo takšni kot so bili, in prav v tem je njegov čar.

Sicer pa slabe tri ure trajajoča predstava mine kot hip. Oči ne morejo zapustiti odra, spevna glasba sledi zgodbi in nemalokrat povzroči kurjo polt, že samo ob pogledu na plesalce pa si ne moreš kaj, da se ne bi smehljal – tako med samo predstavo kot tudi po njej, ko zadovoljno zapustiš gledališče.

 

Ana Vogrin

Labodje-jezero-cover-DONE_b