20. junij, 2017 / Oder
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Pavol Weiss: Iz življenja človeštva

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zaključni večer letošnjega Drama Festivala je zaznamovala gostujoča slovaška predstava z biblično zvenečim naslovom Iz življenja človeštva. Avtor teksta Pavol Weiss je prisostvoval procesu nastajanja predstave, ki jo je v okviru projekta, v katerem uveljavljeni tuji režiserji režirajo nove slovaške drame, na oder postavil bosanski režiser Dino Mustafić. Režiser je v drami prepoznal sodobno Sarajevo, vendar bi lahko nekatere dramske like našli tudi v domnevno najlepšem mestu na svetu. Antiutopija je z velikega odra ljubljanske Drame zazvenela grozeče aktualno …

 

 

V ospredju dramskega dogajanja so trije mladi, ki v negotovih družbenih razmerah iščejo svoj prostor pod soncem. Monika, glavni ženski lik, se z mamo pijanko dnevno bori za preživetje, vendar vsaj iz začetka goji upanje na boljšo prihodnost. Zapleta se z dvema moškima likoma, ki imata ravno tako vizijo drugačne družbe, vendar se pri doseganju sprememb poslužujeta ekstremno različnih metod. Andreju, bivšemu študentu filozofije, se gabijo obstoječi družbeni privilegiji, ki jih je načrtno pustil za sabo, kar velja tudi za odnos z očetom, uspešnim zdravnikom. Ob tem pa nima nikakršnih zadržkov biti vzdrževani ljubimec bogate poročene ženske, v odnosu z Moniko pa celo prevzame vlogo zvodnika in jo sili v prostitucijo. Na drugi strani imamo Doda, ki se nasilnemu sistemu zoperstavlja z nasiljem in nima nikakršnih zadržkov pri uporabi krutosti, saj je vendar revolucionar. Medtem ko sta oba moška lika mlajše generacije aktivna in pri tem vsak na svoj način udejanjata Machiavellijev rek o cilju, ki posvečuje sredstva, pa je Monika povsem pasivna. Prepušča se toku dogodkov, odziva se na zahteve Andreja in Doda, pa če se ji zdijo še tako izkrivljene in zgrešene. Nadvse tragično je, da je zmožna vzeti usodo v svoje roke šele, ko je na skrajnem robu in se odloči za samomor …

 

 

Kaj je torej sporočilo te presunljive dramske zgodbe, ki jo zaznamuje režijsko premišljeno stopnjevanje atmosfere brezizhodnosti? Predvsem nagovarja take in drugačne samooklicane borce za pravičnost, za boljšo družbo, za lepšo prihodnost, ki jih ideologija posrka vase do te mere, da niso več sposobni izbirati pravih bitk. Razkriva dvoličnost tako desnih kot levih ekstremistov, med katerimi v končni fazi ni več omembe vredne razlike. Kljub izjemni krutosti posamičnih prizorov, med drugim spremljamo tudi mukotrpen prizor skupinskega posilstva, drama ubira realistične note in ne varčuje z aktualnimi detajli. Spomnila me je na uprizoritev Padec Evrope, ki smo jo v Drami lahko spremljali v sezoni 2012/2013, le da je bila slednja veliko bolj karikirana in se je odvijala v precej bolj lahkotni atmosferi. Težko bi se opredelila do tega, kateri pristop bolj nagovarja sodobnega gledalca, menim pa, da je sploh v trenutni družbeni klimi, v kateri smo se kar nekako navadili živeti z obstoječimi nepravičnostmi, smiselno ubrati katerikoli pristop, ki pri gledalcu spodbudi premislek o lastni odgovornosti. Iz življenja človeštva nazorno prikaže posledice drame, ki se igra na velikih političnih odrih in jo mnogi spremljamo le kot gledalci …

11