15. marec, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Sergej Polunin: Paradoks Sacré – Epilog

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Japonska plesalka Yuka Oishi je za Sergeja Polunina (najmlajši nekdanji prvi plesalec angleškega Kraljevega baleta), Alekseja Ljubomovega (prejemnik nagrade duša plesa Ruskega baletnega magazina 2017 ) in Dejana Kolarova (baletnik v ansamblu Beograjskega narodnega gledališča, 2008 imenovan za baletnega solista v nemškem Državnem gledališču Augsburg) koreografsko prenovila Sacre na revolucionarno partituro neoklasisističnega skladatelja Igorja Stravinskega. Posvetila ga je Vaclavu Nižinskemu, slavnemu plesalcu Ruskih baletov, ki se mu Polunin poklanja s plesnim solom v Epilogu, ki na nek način deluje kot biografija. Oishi se je namreč posvetila raziskovanju zasebnega življenja Nižinskega ter predstavo nakazala kot inovativno poustvarjanje njegovih del in giba vrhunskega plesalca.

Vaclav Nižinski
Vaclav Nižinski

Nižinski je trpel za duševno boleznijo, ki so jo v tistem času diagnosticirali za shizofrenijo, zaradi česar je njegovo mentalno stanje v odnosu do ustvarjanja skrivnostno in nepredvidljivo: v navalu blaznosti (in blazne ustvarjalnosti) se je neke noči leta 1919 zaprl v studio, v katerem je obsedeno risal loke, kroge in krivulje, kar vemo zaradi iskrenih zapisov v dnevniku Nižinskega. Zaradi tega in ostalih njegovih podobnih dejanj, ki se zdijo kanček nesmiselna, se vsaj v dolgem in veličastnem solu Sergeja Polunina naracija v glavnem ne pojavlja (razen tanke rdeče niti skozi celoten solo: tj. konflikt sam s sabo, ki se kaže v pogostih spremembah smeri, dinamike, kvalitete giba), zato pa je prisotna abstrakcija. Polunin v solu gledano s ptičje perspektive (ravno tako kot Nižinski) – zelo nazorno, točno in jasno – zarisuje po tleh kroge, loke, spirale, pri čemer pa se njegovo telo zdi kot lutka, torej kot bi ga vodil kdo drug in ne plesalec sam. Po želji koreografinje se scenografsko zariše naslednja njena ideja: ker si Oishi želi začetek sola, ki poteka v tišini in ob enem samem močnem žarometu (ki skrbno zariše postavo Polunina), prikazati kot obredno dejanje (pogosto izvedeno v krogu, ki ga povečini sicer tvorijo ljudje), leži z največjim možnim obsegom na odru krog iz suhega listja. Pod njim je skrita rdeča vrv, ki pa skoraj do konca predstave ni vidna in jo opazimo šele, ko jo Polunin potegne izpod listja, pri čemer lahko potegnemo vzporednico z njegovo duševno stisko; rdeča nit bi lahko ponazarjala tiste redke trenutke, ko navkljub bolezni Nižinski najde svoj smisel in tok misli, ki mu sicer tako pogosto ubeži.

Sergej Polunin Foto: Tatjana Todorovič
Sergej Polunin
Foto: Tatjana Todorovič

Izmenjevanju klavirskega dueta in velikega orkestra ob (posnetem) izvajanju Pomladnega obredja Igorja Stravinskega se utečeno in složno skozi celotno predstavo pridružuje menjavanje svetlobe intenzivnih barv, ki skozi predstavo ustvarijo skorajšnjo mavrico. Ta mavrica nas spomni na mavrično zastavo, ki je simbol LGBT skupnosti, kar ni zanemarljivo, saj je bil Nižinski v ljubezenskem razmerju s Sergejem Djagilevom. To je nakazano z začetnim in čutnim duetom Alekseja Ljubimovega in Dejana Kolarova, ki nam z izumetničenim gibom prikličeta občutek nostalgije. To je tudi eden izmed dveh trenutkov naracije v celotni predstavi, kar pa nas ne zmoti, saj publika vseeno z lahkoto ujame idejo duševnega stanja, ki je glede na veliki solo tu poglavitna tematika. Ko se Polunin oz. Nižinski bori sam s seboj, nas s preciznim in gracioznim gibom povede v prevpraševanje o tipični moški izraznosti baletnikov, saj se v Sacre ta pojavlja v zelo drobni meri, kar kontradiktira močnemu občutku tesnobnosti, ki ga solo Polunina oddaja. Zaradi javnega homoseksualnega razmerja in napredujoče bolezni se namreč gib ne odraža na način, kot to počne v resnično klasičnem baletu. V slednjem namreč moški nosi pobudo, je energetičen in prepričan vase, velikokrat se to izkaže v močnem odrivu in posledično norih skokih. V Sacre pa se Polunin namenoma ne izkaže pretirano s takim gibanjem, temveč z vrtljivostjo in nežnostjo, ki pa sta v klasičnih baletih bolj upodobljena skozi ženske like. Polunin oz. Nižinski je tako videti zmeden, prestrašen in pomoči potreben, kar je glede na njegovo stanje v življenju upravičeno.

Vse to pa nas kljub tematiki o (ne)zdravi duševnosti in nakazani blaznosti pelje k občutku človečnosti, torej nepopolnosti in hkrati relavantnosti (kakor bi se lahko s solom poistovetil vsakdo). To in slava baletnikov je verjetno razlog za naval publike, ki jo sicer redkeje zalotimo na klasičnem baletu, in kar dela predstavo popularno in lahko gledljivo.