15. maj, 2015 / Oder

Novo mesto — Readymade (avtorski projekt po motivih romana Novo mesto Mirana Jarca)

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

 

Leta 1917 Marcel Duchamp kot umetniški predmet razstavi pisoar. V vrtincu avantgardnih gibanj — in prve svetovne vojne — skuša na novo definirati umetnost: umetniški status lahko pridobi vsak objekt s tem, ko nosi podpis umetniškega delavca in je postavljen v muzej ali galerijo. Pa vendar, to je lahko delovna definicija, s katero nima težav niti meščanska kritika. Ta občuti nelagodje ob vsakokratnem poskusu umetnosti, da bi v svoji praksi dosledno izpeljala posledice avantgardnih dognanj in s tem premislila mesto svojega izrekanja. S tem bi si odvzela specifičen status, ki si ga je pridobila v moderni družbi.

 

Predstava Novo mesto — Readymade ni duchampovski readymade, je pa uspešen poskus (radikalnega) premisleka možnosti (gledališke) umetnosti. Uprizoritev temelji na motivih romana Novo mesto, v katerem Miran Jarc portretira mlade novomeške umetnike, Duchampove sodobnike z začetka 20. stoletja. Dialogi na odru se odvijejo med Antonom Podbevškom, Miranom Jarcem in drugimi udeleženci tako imenovane novomeške pomladi. Kot da pozirajo fotografu (in nazdravljajo Zgodovini!), je v prvi vrsti sede in v drugi stoje razporejenih sedem igralk in igralcev, ki tako vztrajajo skoraj celotno predstavo. Čeprav se morda sprva zazdi, da se v pogovorih izrisujejo portreti duševnih krajin mladih umetnikov, je predstava naravnana precej bolj progresivno. Kot kontrapunkt na romaneskno motiviko vsebuje uprizoritev številne cezure, v katerih se udeleženci otresejo fikcije in mislijo svojo lastno prakso — (povečini) novomeški umetniki vodijo dialog o procesu nastajanja predstave in o svojem siceršnjem delu.

 

Dosledno izpeljane menjave registrov med fikcijsko motiviko Jarčevega romana in pogovorom umetniških delavcev in delavk o njihovi praksi organizirajo presenetljivo ritmičnost predstave. Ta se ob vsakem izstopu iz iluzije hkrati lomi, a ohranja svoj tek. V središču tega teka je postavljeno vprašanje, dobro znano tudi zgodovinskim avantgardam — kakšno mesto v družbeni celoti pripada umetnosti? Po ogledu je občinstvu jasno, da je umetniško uprizarjanje prav tako proizvajanje kot katerokoli drugo delo in da vprašanje o avtonomiji ali angažiranosti umetnosti temelji na napačni predpostavki, saj si svojega položaja v družbi ne more izbirati sama, temveč vedno že zaseda določeno mesto v njej; nikakor pa ni nad njo ali onkraj nje.

 

Da je uprizoritvena umetniška praksa rezultat delovnega procesa, nam potrdijo tudi nastopajoči, ki se v kratkih replikah predstavljajo s svojimi poklici. Na odru so predstavniki vseh strok, ki jih za gledališko predstavo potrebujemo. Med njimi sta glasbenika, igralec, dramaturginja, plesalka, scenograf in režiser. Skupaj uspejo narediti projekt, ki je zmožen premisliti pogoje umetniške proizvodnje.

 

V Gleju si lahko v tem času ogledamo eno boljših predstav na domačih odrih. Ta ni narejena po meri konservativnega občinstva, čakajočega estetskega užitka, temu Glej nikdar ni bil namenjen. Za tiste pa, ki jim vladajoči ideološki obrazci, ki se reproducirajo v večjih umetniških ustanovah, niso blizu, je ogled predstave takorekoč obvezen.

optimized-ltwk