28. februar, 2018 / Oder
Mojca Podlesek (1995) je diplomirana dramaturginja, ki med iskanjem svoje življenjske namembnosti nadaljuje študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Kot urednica odrske redakcije na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti in sodelavka kulturne redakcije Radia Študent brusi svoje kritiško pisalo. Tudi prosti čas zvečer najraje preživlja v gledališču ali pa doma v glasnem prebiranju dram. Svojo zbeganost poskuša pretovoriti v literarne zapiske, drame, poezijo ali neke druge oblike literature, ki bi ustrezala hipnemu svetu. Trenutno ji je najbolj ljuba oblika instagram objav, kratkih zgodb in vsega kar je povezano s pravljicami.

Nova branja: #zeleno

Mojca
Podlesek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V petek, 23. februarja 2018, se je v SNG Drami znotraj programske veje Nova branja odvila premiera dramskega omnibusa, z naslovom #zeleno. Z desetminutnimi dramami se je v režirani bralni uprizoritvi predstavilo pet mladih dramatikov, Sandi Jesenik, Varja Hrvatin, Lev Mastnak Trobentar, Kaja Nakani in Jernej Potočan. Gre za osvežen koncept Novih branj, ki se osredotoča na najmlajšo generacijo slovenskih dramatikov in dramatičark, te pa je skozi kreativni dramski laboratorij vodila mentorica Simona Hamer.

 

Preko javnega poziva za vodeno mentorsko delavnico je komisija izbrala zgoraj navedenih pet piscev, mlajših od trideset let, ki so se tedensko dobivali pet mesecev, na koncu pa so se njihova besedila bralno uprizorila v režiji Maše Pelko. Začeli so z besedo »zeleno«, ki je bila glavno izhodišče za vse, preko asociacij pa so se začela oblikovati besedila, ki so se od izhodišča vedno bolj oddaljevala, tega pri nekaterih v končnem izdelku niti ni več mogoče zaznati. Kljub temu, da je delo potekalo v kolektivu, je nastalo pet zelo unikatnih besedil, vsako je na svoj način zanimivo in drugačno od preostalih. Razlikujejo se po žanrih, vsebini, slogu ter problematikah, ki jih izpostavljajo.

 

Sandi Jesenik se je predstavil z dramo Solo un martini, ki izpostavlja vrsto problemov, s katerimi se sooča mlad človek v urbanem svetu, teh pa je toliko, da se vsak najde vsaj v enem izmed njih. Tišina bučne doline, avtorice Varje Hrvatin, je izmed petih dram najbolj literarna, razmišlja o pomenu besed in tišine, sredi katere se najdeta dve nič hudega sluteči buči. Drama Kaje Nakani, Zeleno pristajališče, je klasično grajena drama, ki se sprašuje, kdo je človek, ki ostane brez sanj. Lev Mastnak Trobentar, ki ga (kot pravi sam) zanima psihodrama, je ta žanr odlično združil s komedijo in ga razvil v besedilo z naslovom Močeradi. Besedilo Jerneja Potočana, ki je s strani publike doživelo najmočnejši odziv, je komedija, ki se spotika nad ljudskimi pesmimi in reprezentacijo žensk v njih.

 

Nekatere od teh dram bi morda boljše funkcionirale na papirju, druge bi potrebovale močnejšo režijo, da bi do konca zaživele, vsekakor pa je bil dogodek zanimiv, kreativen in zabaven. Za to so zaslužni tudi režiserka Maša Pelko, dramaturga Simona Hamer in Jaka Smerkolj ter igralci Barbara Cerar, Silva Čušin, Maša Derganc, Uroš Fürst, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Gorazd Logar, Saša Pavlin Stosić in Vojko Zidar. Ti so pet besedil čudovito povezali v celoto ali tako imenovani omnibus. Temu je sledil še kratek pogovor z mentorico in avtorji, ki so s tem imeli priložnost razložiti povode za svoja besedila.

 

Potrebno je poudariti, da namen tega dogodka ni tekmovanje ali primerjava med avtorji. Gre za razbijanje ustaljenih vzorcev reprezentacije slovenskih dramatikov ter priložnosti, ki jih mladim avtorjem zelo primanjkuje. Na žalost je v Sloveniji poznana samo peščica dramatikov, ki se jih izmenično uprizarja ter se jim podeljuje nagrade. Obstajajo sicer delavnice kot so Vzkrik ter delavnice na Tednu slovenske drame, a so te žal zelo slabo promovirane. Končno se je ta premik zgodil na institucionalni ravni, celo v eni najpomembnejših gledališki institucij, ljubljanski Drami. Pomembno je, da se tega zavedamo in namenjamo pozornost mladim, talentiranim piscem, ki brez sredstev ne morejo ustvarjati, kaj šele se razvijati do svojega polnega potenciala. Projekte kot so Nova branja zato nujno potrebujemo in morda lahko celo upamo, da besedila mladih avtorjev ne bodo več uprizorjena samo v bralnih uprizoritvah, temveč bodo začela dobivati tudi vizualno podobo.

                                                                                                                   
nova branja zeleno