30. januar, 2017 / Oder

Nikolaj Koljada: Murlin Murlo

Ajda
Bračič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Rusija. Osemdeseta leta. Vzhodni blok je zajel val demokratizacije, ki pa še ni pljusknil do malega provincialnega mesteca, v katerem se dogaja pričujoča drama. Vsi prebivalci mesta so v tovarni, razen Olge, ki je za tovrstno delo preobčutljiva. To malo »Murlin Murlo« z odsotno mamo in sestro alkoholičarko v obilici prostega časa zaposlujejo druge dejavnosti, do nedavnega še poročeni sosed, zdaj pa novi podnajemnik. To je kratek oris izhodiščnega stanja, v katerem spoznamo dramske like, nato pa do konca igre spremljamo njihovo prizadevanje za spremembo, kakršnokoli, tudi naravna katastrofa je sprejemljiva opcija.

 

Drama Murlin Murlo, delo ruskega avtorja Nikolaja Koljade, je precej neobičajna izbira za produkcijo študentov petega semestra dramske igre in  režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Kaj lahko tekst, ki je nastal v nekem povsem drugem času in kraju, sploh ponudi sodobnemu slovenskemu gledalcu? Režiser in hkrati scenograf uprizoritve Dorian Šilec Petek očitno meni, da precej, saj teksta ni pretirano posodabljal ali kakorkoli prilagajal sodobnemu gledalcu. Dodelana scenografija domačnosti majhnega stanovanjca, natlačenega z vso mogočo kramo, nas v hipu prenese v nek drug čas in prostor. K temu pripomore tudi izbira kostumov (kostumografinja Tina Bonča). Osrednji lik, ki nikoli ne zapusti odra, je Olga/Murlin Murlo, v vlogi katere blesti igralka Živa Selan. Olga preprosto ni kos krutemu vsakdanjiku, povsem neizkušena in naivna pogosto zapada v svet sanj, kjer se ji prikazuje »bogec«. Ker vse upe polaga v ljubezen, je tudi lahka žrtev moške pohote (Mihail – Matej Zemljič). Njena sestra Inna (Urška Kavčič) je veliko bolj temperamentna in srborita, a tudi njo svet spravi na kolena, tako da začne piti in se vlačiti z različnimi moškimi. Obe sestri (najbrž pa tudi sleherni prebivalec njunega domačega mesta) upata na spremembo, ki bi trajno zaznamovala njuni življenji. Ena možnost je naravna katastrofa, o kateri govori vse mesto in naj bi se pripetila vsak čas, druga, veliko bolj privlačna, pa novi podnajemnik Aleksej (Mario Dragojević). Tako Olga kot Inna postaneta povsem obsedeni z Aleksejem, ki težo sveta iz svoje svetovljanske pozicije prenaša s pomočjo umetnosti, predvsem literature. Za »provincialce«, ki ga obdajajo, je ta povsem nerazumljivo polje. Novo okolje pa intelektualca vedno bolj duši in edina rešitev je ponovni odhod. Za obe sestri bi odhod z Aleksejem pomenil uresničitev najbolj divjih sanj, a se to prav »po čehovsko« ne more zgoditi. Sankt Peterburg je ravno tako nedosegljivo daleč kot Moskva in boljša prihodnost je iluzija.

 

Končno stanje je torej povsem enako kot začetno, uprizoritev pa bolj kot dogajalne prvine zaznamuje atmosfera hrepenenja po spremembah. In s tem se sodobni gledalci nedvomno brez težav poistovetimo. Že dolgo nismo tako željno pričakovali novega leta (in s tem možnosti za nov začetek) kot ravno ob zaključku leta 2016. Vprašanje je seveda, ali ima naše upanje trdno osnovo, ali smo kot Olga, Inna in še marsikdo drug obsojeni zgolj na trajno hrepenenje po boljšem jutri…

                                             
MurlinMurlo1