15. november, 2018 / Oder / Recenzija

Milko Lazar, Drago Ivanuša: Moški z nožem / Kompozicija

Benjamin
Zajc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ob 100-letnici ljubljanskega poklicnega baletnega ansambla se je v SNG Opera in balet Ljubljana odvil baletni diptih na novo avtorsko glasbo Milka Lazarja in Draga Ivanuše. Koreografijo za prvi del – Moški z nožem – je pripravil Matjaž Farič, za drugi del – Kompozicija – pa Sanja Nešković Peršin.

Prvi balet za svoje motive uporablja slike in skice slovenskega slikarja Riharda Jakopiča, ki jih bolj kakor dobesedno ilustracijo uporablja kot inspiracijo za gib in vzdušje. V uprizoritvi je še najbolj prezentna Jakopičeva skica Moški z bodalom, po kateri je delo dobilo tudi ime in iz katere se skozi celotno delo gradi tudi atmosfera. Moški, ki se znajde tik pred izvršitvijo umora, ustvari temačno vzdušje, projicirano skozi glasbo in scensko podobo. Scenografka Meta Grgurevič morda naredi še največji odmik od Jakopiča in njegovih barvitih, a otožnih barvnih palet, saj scenografijo omeji na dva velika, premikajoča se kubusa v sivo-črnih tonih, ki ustvarita most do sodobnega.

Po odmoru se na odru predstavi drugi del diptiha Kompozicija, ki v primerjavi s prvim delom ustvari popolnoma novi svet. Gre za barvito in dinamično postavitev, v katerem so plesalci  v dialogu s scenografijo – belo zaveso, ki se premika skupaj s koreografijo in s tem postreže s spektakularnim plesom subjekta in objekta. Iz zgodb Riharda Jakopiča se ta del prelevi v prikaz človeka, ujetega v sistemu, ki pa ga balet ne definira. Tu ples in glasba puščata odprto interpretacijo.

Očitno je, da gre v obeh delih za nova razmišljanja o odnosu moški/ženska in odnosu človeka do današnjega sveta. Kot je bilo pričakovano, sta Lazar in Ivanuša v glasbo uspela ujeti svežino, ki se je v koreografiji manifestirala v mešanici sodobnega plesa in baleta. Tu se izkažejo predvsem plesalci, ki suvereno manevrirajo med – včasih že prevečkrat dodanimi – prehodi in uspejo skozi svoj ples prikazati tako melanholijo v prvem delu, kot tudi živčno divjost v drugem delu. Navduši predvsem t.i. japonska skupina (Chie Kato, Kenta Yamamoto, Yujin Muraishi, Yuki Seki, Marin Ino), v kateri pa še dodatno izstopa Yuki Seki, ki se nam predstavi z žarom in prezenco, kakršne od njega v ljubljanskem baletu še nismo videli.

Oba dela diptiha sta si izrazito različna tako po temi kot sami vizualni podobi, a kot enovit baletni večer delujeta produktivno. Predstava postreže z različnimi možnostmi, ki jih ponuja baletni oder, hkrati pa se zaokroži v skupni ideji problema človekove eksistence v današnjem svetu, ki v baletni formi dobi drugačno, estetizirano podobo.