19. december, 2015 / Oder

Mattias Brunn (po motivih romana Johana Hiltona): Brez solz za pedre

Benjamin
Zajc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Slovenska izvedba švedske dokumentarne drame Brez solz za pedre (v izvirniku: No tears for queers, 2008), povzete po istoimenskem romanu Johana Hiltona, je novembra letos doživela krstno uprizoritev v Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Čustvena izpoved o homofobiji ter umoru treh mladih fantov na provokativen način prikaže neusmiljeno krutost, po kateri lahko človek poseže, da uveljavi svoja prepričanja.

 

Leto 1997, Göteborg, Švedska. Josef Ben Meddour podleže nasilju dveh moških. Mrtev je, ker je gej. Leto 1998, Laramie, Albany. Glava Mathewa Sheparda je zdrobljena. Mrtev je, ker je gej. Leto 2002, Katrineholm, Švedska. Johan Petterson pade pod šestimi vbodi z nožem. Njegov vrat je dvakrat prerezan. Mrtev je, ker je gej. Leto 2015, Ljubljana. Čas je, da Slovenija izve njihovo zgodbo.

 

Lukšič, Klemenc, Weis in Koprivnik igro začnejo z nizanjem dejstev o umorih. Pospremijo jih s slovensko narodno pesmijo, katere besedilo takoj opozori na izgubljena življenja, ki so predstavljena v igri. Zgodba se od takrat hitro stopnjuje, njen napet ritem spreminja gledalca v aktivni del dogajanja in se tako poigrava z njegovimi čustvi. Spravlja ga v smeh, jok in bes. Izvedba zaradi rotondne oblike Štihove dvorane dodatno pridobi na moči.  Štirje igralci prevzamejo vloge žrtev, morilcev, prič, novinarjev, policistov in partnerjev. Posamezna vloga ni dodeljena enemu nastopajočemu, ampak se prepleta skozi vse štiri. Kljub temu rdeča nit ostaja jasna. S prepričljivimi gibi, ki so nastali pod taktirko režiserja Alena Jelena in svetovalke za gib Nine Pertot Weis, in provokativnimi plesno-erotičimi vložki ustvarijo atmosfero, v kateri se red tekoče preliva v kaos.

 

Osnovna ideja uprizoritve je osvetliti odnos med žrtvijo in morilcem, ter poudariti težo posledic. Zgodbi Josefa in Johana se gledalcu prikažeta v dinamični obliki in ga opozorita na nevarnosti, ki pretijo na preveč zaupljive mladostnike. Prej omenjeno dinamiko igralci dosežejo s pomočjo Janka Ovna, strokovnjaka za luč, ki je sicer osvetljen oder v ključnih trenutkih odel v megleno temo. Kot zadnja pa je na oder postavljena zgodba Matthewa (Matic Lukšič). Prepričljiva igra eksplicitno napade gledalca in v njem s podobami trpečega človeka poišče vsako trohico usmiljenja. Združitev trdne okolice in ranjenega protagonista ustvari kontrast, ki se odseva v današnji družbi. Glasba Braneta Zormana objame dvorano, surovo prikazana čustva in premišljena uporaba tišne pa povzročita, da za trenutek v Cankarjevem domu obstajata le Matthew in njegova zgodba. Tragičen trenutek se nadaljuje s sodbo; čeprav v daljšem odseku sodijo le napadalcema iz tretje zgodbe, se  zaradi hitrega razpletanja igre zdi, kakor da je na koncu zadoščeno pravici v vseh treh primerih. Uprizoritev se počasi stopnjuje proti koncu, ki ga Matic Lukšič zaokroži s pomensko nabito pesmijo.

 

Enostavni dialogi ter kompleksnost gibov in čustev vzbudijo v gledalcu dvome v zaupanje sočloveku. Pustijo ga moralno golega. Komu zaupati? Kaj je prav? Zakaj morajo mladi ljudje umreti? To so vprašanja, ki ostanejo še dolgo potem, ko igralci zapustijo oder. Brez solz za pedre ni samo dramska kritika fobij pred drugačnimi, temveč tudi glasen klic po boljšem, čistejšem življenju. Kaj slednje predstavlja, ostaja po predstavi neizgovorjeno.

                                        
optimized-t3iu