21. november, 2018 / Oder / Recenzija

Marguerite Duras: La musica II

Nika
Žunič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

»Kaj takšnega se lahko zgodi samo enkrat v življenju? Takšen pekel?«

La musica II je predstava, ki temelji na istoimenski predelavi intimne drame francoske avtorice Marguerite Duras. Pekel preteklosti, ki v dialogu prežema protagonista, je zaradi pristnosti besed, ki tečejo povsem naravno, moč občutiti tudi na lastnih prsih. Mučen pogovor med bivšima zakoncema odigrata Joseph Nzobandora in Petra Govc, ki je predstavo tudi režirala. Spletata ga na napetih zamolkih in hitrem preskakovanju iz splošnih tem sedanjosti na tiste globlje, ki posegajo v boleča čustva njunega preteklega odnosa.

Nič se ne zgodi, pa vendar se zgodi vse – gledalec nič več ne pričakuje. Dobi le občutek, da bi lahko pogovor – katerega protagonista večkrat medsebojno poudarita, da nima smisla – trajal v nedogled. In zgodilo se prav tako ne bi nič. Preteklosti ne moreta spremeniti, lahko pa jo poustvarjata, rineta vanjo, vendar se vsakič znova vrtita v brezizhodnem  krogu. »Spet ti postavljam vprašanja in ti odgovarjaš. Kot včasih.«

Vse to ustvarjata z besedami. Nekatere postavljajo vprašanja, ki v tišini obvisijo v zraku. Nekatere so izgovorjene s povzdignjenim glasom in jeznim tonom, ki pod tančico skriva strast izzvenelega odnosa. Spet druge ostanejo zaradi teže pogovora zamolčane, ali pa se delajo močne in izzivajo sogovorca. Nekaj je tudi takih, ki vzbujajo nostalgijo. Besede zajemajo vse razsežnosti čustev, v nobenem trenutku pa ne zaidejo na polje patetičnega, kar glede na tematiko predstave ni nekaj lahko dosegljivega. Način igre torej sloni na ustvarjanju pogovora, ki poteka povsem naravno in se več kot uspešno izogiba vsakršnim klišejem. Igralca bi svojo igro lahko zaigrala v resnični kavarni, kjer zaradi prepričljivosti njunega nastopa verjetno nihče ne bi ugotovil, da gre zgolj za igro.

Besede so torej dovolj. Igra se odvije v enem prizoru, močno zgoščenem v dialogu, skoraj brez dogajanja. Scena je minimalistična, vendar ne ostaja povsem brez vloge – protagonista se namreč dobita v kavarni hotela, kjer sta živela na začetku njune takrat še naivno perspektivne poti. Kavarna je vsa v steklu, kar ji omogoča razgled, ki pa razen pogleda na njuno turobno, sedaj mlademu paru prodano hišo, nima večje vloge. Iz balkona se na začetku prikaže on, ki skozi igro ostaja neimenovan. Na balkon prav tako stopi med predstavo, ko konflikt med njima postane nekoliko preveč intenziven. Zdi se, kot da rabita predah. Na tem mestu sta si najbolj tuja, kar je zopet fizično nakazano, saj stojita kar se da daleč eden od drugega, steklena stena med njima pa lahko namiguje na čustvene ovire, ki jih nista in jih še vedno ne moreta premagati. Luči dajejo vtis, da pogovor med njima traja že zelo dolgo. Sama večkrat poudarita, da je pozno, vendar se ne poslovita niti, ko luči ugasnejo. Gledalec ob tem špekulira o vprašanju, zakaj sta od vseh možnih lokacij izbrala prav ta hotel, poln spominov. Morda to namiguje na nov začetek?

Predstava svoje mesto zasede v Klubu Cankarjevega doma, kar je nenavaden izbor za uprizoritev gledališke predstave. Prostor je izredno majhen in nima dvignjenega odra, gledalcev je izredno malo, dogajanje pa se odvija v naši neposredni bližini. Skozi predstavo se nam izbor lokacije razkrije kot premišljena poteza. Scenograf Iztok Vadnjal je s tem v ospredje potisnil ključno lastnost igre – njeno intimnost, ki je velikem dvignjenem odru gledalci zagotovo ne bi tako močno začutili.

Režija se kaže v enostavni postavitvi dveh polov. Petra Govc v igri zadržanost prikaže v večkrat prekrižanih rokah na prsih. Opazen element igre pa je tudi pogled ali raje strmenje, ki do izraza pride v tihih krajših premorih, v katerem ga ne preusmeri, ampak še vedno kot zamrznjena gleda v isto smer. Nasprotno drža v igri Josepha Nzobandore ostaja odprta, saj je skozi pogovor direkten, njo včasih postavlja skoraj v zadrego, sam pa proti koncu igre postaja vidno bolj obupan. Postaja tudi glasen, poleg obsesivnega tona glasu je v njem opaziti bolečo strast v želji po nekom, ki mu ne bo nikoli več dosegljiv. Dramaturgija tako na eni strani gradi na njegovem povzdigovanju glasu, polnem nervoze, jeze in potrtosti, pri njej pa ton glasu kaže kot zbran in hladen, vendar jo na koncu izda. Tresoč glas, ki hoče ostati stabilen ter s katerim mu pove, da drugih ljudi enostavno ne bosta več tako močno ljubila. Poleg načina govora so v njem ključnega pomena premolki, ki večkrat nakazujejo na resignacijo. Eden takih nastopi preden se poslovita, ko ona položi svojo dlan na njegovo. V istem trenutku on odvrne srh vzbujajoč, dolgo strmeči pogled v prazno, ki ga na tem mestu beseda ne more zamenjati. V njem je spoznanje, da se vidita zadnjič v njunem življenju.

Gre za njegov realističen uvid v situacijo, v kateri umre vsako poprejšnje upanje. Konec je napovedan že od samega začetka. Protagonista se zavedata in tudi naglasita, da je to njuno zadnje srečanje, vendar zgodba še vedno najde pot, da nas pretrese, ko zares pripelje do slovesa. Nekje za formalno zaveso vedenja o dokončnosti njune situacije, tli v gledalcu jalovo upanje, da bosta premostila nemogoče. In kaj bi bilo, če bi bila sama ljubezen dovolj?