18. januar, 2015 / Oder

Maja Pelević: Jaz ali kdo drug

Luka
Seliškar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

»Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo odraščanje v sobi brez oken, vsakdana brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba. Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno prikrade tudi v misli gledalca.

V odnosu, ki se vzpostavi med Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki, vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje.

Na koncu smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka. Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenitve, ki jo doživlja Ona, pa na povsem nov nivo ponese zvočna kulisa. Tomaž Grom je namreč vrhunsko pomešal drone in noise estetiko s terenskimi posnetki ter ustvaril zvočno sliko, ki subtilno, a močno nagovarja ravno tista občutja nestanovitnosti in nelagodja, ki jih sugerira že zgodba sama. Celokupno vsekakor vredno ogleda in dokaz, da študentski produkciji še zdaleč ne manjka kvalitete.

 

Luka Seliškar

                                   
jaz_album_4