15. februar, 2018 / Oder

Leja Jurišić in Marko Mandić: Skupaj

Nuša
Kalanj

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V Kino Šiška smo si lahko 4. februarja 2018 ogledali prvo ponovitev performansa Skupaj, v katerem smo priča šesturnemu dogajanju, ki v sodelovanju z režiserjem Bojanom Jablanovcem in pisko Semiro Osmanagić, s kontinuiranim gibanjem prikazuje postopno druženje performerjev Leje Jurišić in Marka Mandića k zlitju iz dveh individualnih osebnosti v stopnjo višje, ki bi jo lahko imenovali Eno.

 

Performans je zaradi svojega trajanja neponovljiv in unikaten, kar se tudi sklada s prikazanim doživetjem Skupnega, ki ga ne moremo oceniti kot trenutek, ki na določeni točki v odnosu med dvema osebama naenkrat nastane in naenkrat izgine. Pravzaprav je trenutek skupnega bivanja postopek, ki traja, zgodi na se kar naenkrat – vendar usodnega trenutka v resnici ne moremo časovno opredeliti. Skozi konstantno gibanje igralcev na odru jima je to tudi uspelo pokazati, na način, ki od samega začetka predstavlja skupno delovanje, vendar v neskončnosti ritma, ki ga ne ustavljata.

 

Predvsem povezanost s publiko in njenimi odzivi Leje Jurišić, je naredila ta dogodek še bolj enkraten in neponovljiv, kajti namen dotičnega performansa v trajanju, ki želi najti smisel v Skupnem, je prav podvrženost različnim zunanjim dejavnikom, ki lahko odločilno vplivajo na izid tega, kako bosta človeka delovala v bodoče. Kaj je lahko naslednja stvar, ki bi jo lahko pričakovali? Vzbudita zanimanje, kako na vsakega izmed njiju delujejo določeni moteči, zaviralni ali spodbujajoči zunanji vplivi – vsekakor pa je vsakršna zaključena analiza dogajanja popolnoma odveč, saj bi bilo to v nasprotju z naravo tega performansa, ki se dogaja tukaj in zdaj. To so podprli tudi v živo pisani nadpisi Semire Osmanagić, ki so včasih bolj in včasih manj nanašajoč se na dogajanje asociativno spremljali oba performeja, in na trenutke držali publiko bolj oprezno.

 

Točno šestim uram trajanja performansa je sledila glasba, ki je na nekoliko simbolično in odmaknjeno od običajnega človeškega ritma prikazovala prav njegovo nasprotje – delovala je prizemljeno in zato ustvarjala prijeten kontrast med tem, kaj pomeni biti fizično skupaj in kaj je tisti duševni Skupaj, ki ga performerja v vsakdanjem življenju uspešno skrivata, in ga je nasploh nemogoče izraziti skozi nepotrebne, preobrabljene besede. Med performerjema je bilo zlahka opaziti razliko v dojemanju glasbe, saj je Leja Jurišić tudi plesalka, Marko Mandić pa se je gibalno na glasbo odzival drugače – s tem jima je uspelo še dodatno poglobiti proces tistega, čemur bi lahko rekli »zlitje iz dveh v eno«.

 

Uporaba raznih rekvizitov ni sama sebi namen, pač pa lahko simbolizira premikanje meja v njunem novo zgrajenem odnosu, nadgradnjo le-tega, in medij, prek katerega vsak zase fizično izginjata – hkrati pa vse tišje postajata gmota nečesa, čemur bi navsezadnje le lahko rekli »Skupaj«. Za to pa sta si mogla oba vzeti čas. Nazadnje le doživita nekakšno simbiozo, h kateri sta vseskozi ciljno naravnana – toda to je v tem dolgotrajnem postopku samo en del performansa, ki brez dveh posameznikov, ki sta v osnovi različna, ne bi mogel obstajati.

 

Performans Skupaj kot celota dobro deluje zaradi vseh vključenih dejavnikov – zaradi preproste scenografije, ki ne krade pozornosti temu, kar se dogaja na odru, dinamične glasbe in neprestanega gibanja. Zaradi postopnosti doseže svoj namen, pokazati »skupno«, saj si performerja za to vzameta dovolj časa, publika se na počasno, a razgibano dogajanje odzove z zanimanjem, hkrati pa si lahko vedno znova vzame čas, da dogajanje na odru doživlja v sebi ter »meditira«.

                         
skupaj