1. maj, 2017 / Oder

Lars von Trier: Idioti

Ajda
Bračič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Leta 1998, tri leta po objavi Manifesta Dogme 95, doživi premiero Von Trierjev film Idioti, ki vsebinsko, estetsko in tehnološko sledi pravilom že omenjenega manifesta, idejnega produkta danskih režiserjev Larsa von Trierja in Thomasa Vinterberga. Film nastavlja ogledalo domnevno strpni in materialno dobro preskrbljeni Danski. Skupina posameznic in posameznikov srednjega razreda skuša pristno srečo in svobodo najti preko iskanja idiota v sebi. “Biti idiot” se tako vzpostavlja kot specifična oblika upora, ki z eksplicitnim kršenjem norm te dela vidne, z njimi pa tudi hipokrizijo in dvoličnost družbe. Nekaj let kasneje Idiote na oder prenese ruski gledališki in filmski režiser Kirill Serebrennikov (predstava je leta 2015 gostovala tudi na festivalu v Avignonu). Ta na eni strani ugotavlja gledališke prvine v pravilih Dogme 95 in na drugi radikalno razliko med danskim in ruskim kontekstom, kjer do drugačnih ni niti licemerske strpnosti. Kraj dogajanja postane nestrpna Rusija, za veliko odmevnost predstave pa je poskrbel vdor realnega ­pravih “idiotov”, ki so se na odru pridružili igralcem.

 

Prvo slovensko uprizoritev pa je, v režiji Nine Rajić Kranjac, prinesla letošnja filmska sezona Slovenskega mladinskega gledališča.

Kam se na lestvico strpnosti umešča domače občinstvo? Kakšni so lahko slovenski Idioti? Kako torej produktivno postaviti zgodbo v slovenski kontekst? Vse to so vprašanja, ki se postavljajo in vzpostavljajo tekom uprizoritve. Še več. Zdi se, da je vprašanje priredbe eden ključnih konceptov predstave. Začetni prizori, z dogajalnim prostorom vred, dosledno sledijo filmski predlogi a ta konsistentnost je kmalu prekinjena z občutkom vdora realnega, vsaj na videz avtobiografskimi komentarji in monologi o primernosti dosledne priredbe v našem družbenem kontekstu. S tem se vzpostavljajo trenja znotraj skupnosti in soočajo različni pogledi na svet in teater. To daje občutek predstave v nastajanju, igralska telesa in telesa likov pa se evidentno razidejo. Učinek dekonstrukcije ostaja tudi, če uprizoritev v nadaljevanju sledi scenariju von Trierjevih Idiotov. Ne gre torej toliko za uprizarjanje Idiotov, temveč uprizarjanja zgodbe o procesu ustvarjanja predstave.

 

Pomembno vprašanje, ki tiči že v samem konceptu uprizoritve, je problematika skupine in položaja posameznika v njem. S temi vprašanji se je režiserka predstave, Nina Rajić Kranjac, intenzivno ukvarjala že v Zborovanju ptic (Gledališče Glej, 2015). Projekta druži poudarek na aktivnem sodelovanja igralcev pri pripravi predstave in raziskovanju nastajajočih odnosov med njimi.

 

Vprašanje skupnosti se tekom uprizoritve odpira na treh ravneh. Na eni strani napetost med posameznikom in kolektivom v danskih Idiotih, napetost med igralci pri nastajanju predstave Idioti, ter nenazadnje tudi interpelacija občinstva v to skupnost.  K slednjemu veliko pripomore scenografija (Urša Vidic), predvsem klančina med gledalci, ki je za razliko od infrastrukture Slovenskega mladinskega gledališča (razlog tiči v spomeniško zaščiteni stavbi) invalidom prijazna. Tako se morda najbolj neposreden opomnik kako izključujoča je naša družba znajde dobesedno med občinstvom.

 

Slovenski Idioti iščejo svojega lastnega idiota, da bi se z njim zoperstavili gledališkim konvencijam, jih preobrnili in našli svoj ustvarjalni prostor. Čeprav jim film vsebinsko predstavlja zgolj okvir in referenco, ju druži konceptualna zasnova, ki je pri obeh izrazito eksperimentalna. Na tej ravni predstava deluje in kot gledališko raziskovanje uspešno odkriva nove izrazne možnosti teatra. Vendar ji umanjka tako potrebna umestitev v širši kontekst, ki bi izkristalizirala kritiko (nestrpnosti) našega okolja, na katero sicer večkrat napeljuje. Njena tendenca po šokiranju je brez naslovnika ter v gledalcih, ob srečanju z idioti, ne sproža nikakršnega nelagodja. V eksperimentalnost se zdi mestoma ujeta, z njo ne vzpostavlja zadostnega razmerja do sveta ter pogojev v katerih se nahaja in nastaja. Tako predstava, vsaj na tej ravni, ostaja spektakel namenjen sam sebi.

slideshow_Idioti__3__foto_Ivian_Mujezinovic-slideshow