16. september, 2017 / Oder / Recenzija

Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Nauk o odprtosti, strpnosti in prijaznosti

Nika
Švab

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Foto: Urška Boljkovac / LGL

Ena izmed predstav v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki so bile uvrščene v tekmovalni program 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, je inscenacija slikanice Bi se gnetli na tej metli. Avtorja slikanice sta Julia Donaldson in Alex Scheffer, ki sta ljubljanskemu občinstvu zelo dobro znana po uspešnicicah Zverjasec in Zverjašček. Vse tri postavitve je režiral Jaka Ivanc, priredbo besedila pa je pripravil Milan Dekleva. Režiser Jaka Ivanc je skupaj s sodelavci ustvaril predstavo, namenjeno mlajšim otrokom. Prijazni čarovnici Škrgi (igra jo Alenka Tetičkovič) se na metli pridružijo Mačka, Pes, Žaba in Ptič, ki ji vsak pomaga najti enega od njenih izgubljenih predmetov, na koncu pa jo vsi skupaj rešijo pred zmajem. Zmaj je tudi edina lutka, ki je animirana s celim telesom animatorja, saj ima oblečen kostum lutke, ostale lutke so mimične.

Vsaka lutka je v barvah, specifičnih za to žival, in je animirana v skladu z njenim značajem – Pes ima večinoma odprt gobček in poskakuje po odru, medtem ko je Mačka precej statična, stoji ločeno od ostalih živali in je precej nezgovorna. Zmaj je toliko večji, da je verjetno bolj strašljiv, to na tako majhnem odru deluje precej nerodno, saj zmaja omeji na skoraj popolno statičnost. Vsaka od njih ima svojo dramaturško logiko in bi lahko bile tudi samostojne predstave. Uprizoritev je sicer razdeljena na dva dela, prvi je bolj pripovedovalne narave in brez večjih zapletov, sestavlja ga več manjših celovitih enot, ki si enakomerno sledijo do konca.

Čarovnica izgubi predmet (recimo klobuk), z Mačko ga iščeta, najde ga žival, jima ga vrne v zameno za vožnjo z metlo, čemur Mačka nasprotuje, toda na koncu je vedno preglasovana. S to repeticijo se nauk o odprtosti, strpnosti in prijaznosti dovoljkrat ponovi, da s tem doseže svoj edukativni namen. Ko so vsi na metli, zapojejo pesmico in tako naprej. Potem pa sledita dva večja zapleta, prvi z nevihto in drugi z Zmajem, ki sta oba uspešno rešena in nista zaključena s pesmijo. Vzdušje se v teh dvelih nekoliko umiri, tudi liki živali presežejo svoje sposobnosti premikanja, dvignejo jih namreč v zrak, saj ko stopijo skupaj, dobijo nove dimenzije in večjo moč. Ko premagajo Zmaja in Škrga s pomočjo otrok izvede čarovni urok za popravilo metle, se lahko še zadnjič vsi zgnetejo nanjo.

Avtor likovne podobe Natan Esku skoraj popolnoma sledi likovni predlogi slikanice, kar večinoma učinkuje pri sceni, pri čarovničinem kostumu pa malo manj. Teme, ki jih predstava odpira so že znane – prijaznost, pripravljenost pomagati, skupaj smo močnejši … Zanimiva je predvsem izbira Mačke kot “hudobnega” lika namesto Čarovnice, ki je prijazna. Je Mačka samo ljubosumna na Čarovničine nove prijatelje ali se jih tud boji? Mogoče pa ne zna deliti svojih stvari? Glede na to, da se to vprašanje ne reši tekom zgodbe, bi ga mogoče lahko izpustili, saj nevaren lik že predstavlja Zmaj, dveh hudobnežev pa ne potrebujemo. Sicer tehnično zelo zahtevna in dovršena predstava žal ne ponudi ničesar novejšega, kot pa predvsem zabavo, kar se vidi predvsem v pretirano karikirani igri Tetičkovičeve.

Besedilo je nastalo v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment. Mentorica seminarja je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek.

bi-se-gnetli-na-tej-metli-1