14. februar, 2016 / Oder

Kralj Ubu (po motivih Kralja Ubuja Alfreda Jarryja)

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Ob praizvedbi Kralja Ubuja ekscentričnega francoskega avtorja Alfreda Jarryja je v letu 1896 prišlo do odmevnega škandala. Malomeščanska publika, vajena lahkotnih vodvilov in obrekovanja v foajeju, je že ob prvi besedi z odra obnemela. Šlo je za besedo merdre, neologizem, izpeljan iz francoske besede merde, po naše drek oz. ždrek v pravkar izdanem prevodu drame Primoža Viteza. Na odru osrednje slovenske gledališke ustanove ždreka niso eksplicitno omenjali, so pa na veliko drekali, prdeli, žrli, rjoveli, grgrali, hropeli, renčali, penetrirali, brizgali, morili, mesarili …

 

Toda če bi režiser Jernej Lorenci, dramaturg Matic Starina in širša igralska ekipa ostali samo pri tem, v 21. stoletju najbrž kaj več od zgražanja kake ostarele dame, ki ima v Drami že 40 let zakupljen sedež v prvi vrsti, ne bi prišli. Tudi Jarry sam je z ždrekom ciljal veliko dlje od prve vrste avditorija, kar dokazuje tudi dejstvo, da velja za vizionarskega začetnika avantgardnih gibanj 20. stoletja … Kot je nekoč Jarry od sošolca prevzel in po svoje prilagodil tekst Poljaki, da je nastal Kralj Ubu v obliki, kot ga poznamo danes, tako je gledališka ekipa iz Drame prevzela Jarryjev tekst in postavila na oder svojega. Vsaka uprizoritev je avtorsko delo režiserja, naj ohranja zvestobo izvirniku ali ne, toda Lorenci je s svojo ekipo šel dlje – skozi dolgotrajen proces nastajanja uprizoritve, so igralci s pomočjo lastnih izkušenj in prepoznavanj »ubujevstva« pri sebi dopisovali in spreminjali dramo, tako da je na koncu od izvirnega teksta ostalo bore malo. Ravno skozi to skoraj popolno destrukcijo teksta, jim je neverjetno premišljeno uspelo izpostaviti in dodatno osvetliti dele, ki so za sodobnega gledalca ključnega pomena. Dotaknejo se tako širših družbenih vprašanj (financiranje šolstva in kulture, propadanje slovenskih podjetij, politična razslojenost, begunsko, razredno vprašanje …) kot tudi že skoraj nadležno osebnih; ta nedvomno »udarijo« še nižje pod pasom. Pri tem igralska ekipa, ki jo sestavljajo najbolj izpostavljeni prvaki Drame (Jernej Šugman, Nina Valič, Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Klemen Slakonja …), pa tudi nekaj pomladka (Žan Perko), vidno da vse od sebe, odra ne zapustijo niti med odmorom in si vztrajno prizadevajo za čim večjo interakcijo z občinstvom. Da, tudi z že omenjeno mamko iz prve vrste  …

 

Poleg prepričljive scenografije (scenograf Branko Hojnik) in kostumografije (kostumografka Belinda Radulović) gre posebej izpostaviti izvrstno zastavljeno dramaturško strukturo – če v prvem delu predstave na odru večinoma spremljamo zgolj ata in mamo Ubu, ki se še v večji meri držita izvirnega teksta, pa se po netipičnem odmoru (ki to pravzaprav ni, saj Klemen Slakonja in Jurij Zrnec ves čas zabavata občinstvo z živo glasbo in pogostitvijo) od teksta skoraj dokončno poslovimo. Kralj Ubu dokončno zakoraka med nas in brezsramno izpostavlja vse »grehe«, ki bi jih sicer z največjim veseljem spregledali. Piko na i predstavljajo trije konci – klasično-dramatičen, romantično-izpoveden in groteskno-udaren. Vsak še dodatno podčrtuje daljnosežnost Lorencijeve režije.

 

Na vprašanje Kdo je kralj Ubu? ob koncu (tretjem po vrsti) predstave ni nobenega dvoma več. Ta patetično neroden debeluh, z nenasitnim tekom po piščančjih bedrih in oblasti, ki ne premore niti kanca vesti in je za dosego svojih želja pripravljen poseči po najnižjih sredstvih zatiralca in morilca, se skriva v vsakem izmed nas. Težko je to priznati, še težje s tem živeti, toda brez tega ostajamo zgolj nepomemben drobec v kolesju zgodovine, ki nas bo prej ali slej zmlelo v prah. Režiser in igralska ekipa se na odru osebno izpostavijo, zavzamejo svoje stališče in apelirajo na nas, gledalce, da storimo enako na veliko večjem odru izven zidov Drame.

kralj_ubu_foto_peter_uhan.1_hires.jpeg0