26. junij, 2015 / Oder
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Knut Hamsun: Glad

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Zadnja premiera v Mini teatru je bila razprodana toliko vnaprej, da sem se uspela udeležiti šele prve ponovitve v petek, 19. 6. Mala dvorana je bila zopet polna do te mere, da je bilo že kar težko dihati, vendar smo gledalci že po nekaj minutah te mojstrsko narejene predstave z veseljem zadrževali dih, da ne govorimo o manj pomembnih fizioloških potrebah, kot sta žeja ali lakota (oziroma glad)!

 

Režiser Janez Pipan se je nedvomno znašel pred zahtevno nalogo dramske adaptacije klasičnega modernističnega romana. Ker je izvirnik norveškega pisatelja Knuta Hamsuna izšel daljnega leta 1890, se je Pipan odločil za dramsko adaptacijo sodobnega norveškega klasika Jona Fossa v odličnem prevodu Marije Zlatnar Moe. Pri postavitvi poljubnega romana na oder je vedno težko in mestoma skoraj nemogoče vzdrževati dramsko napetost, vendar je Pipan, v vlogi režiserja in dramaturga, v tej skoraj tri ure trajajoči predstavi dokazal nasprotno. Pri tem ima velike zasluge tudi glavni igralec Marko Mandić, v vlogi neimenovanega slehernika, ki med životarjenjem po norveškem glavnem mestu Oslu poskuša uspeti kot pisatelj.

 

Uspeh predstave gre zagotovo pripisati tudi vsebinski aktualnosti, saj se v času krize kapitalizma marsikateri kulturnik »prekarec« spopada s podobnimi križi in težavami kot Hamsunov nesojeni pisatelj več kot stoletje nazaj. Bolj kot mraz in glad (ki gresta v ekstreme!), ga muči nesprejetost v družbi. Vedno se predstavlja kot pisatelj in skozi številne dialoge ter še nazorneje monologe se nam razodeva njegov vzporedni svet, v katerem ni skrbi, da bi bil lačen ali brez strehe nad glavo, saj je vendar genialen pisec. Občasno se tovrstna razglabljanja prevesijo v svoje nasprotje – glavni junak začne dvomiti v svoj talent ali svoja pretekla dejanja. Je ta psihična labilnost res samo stvar neznosne lakote? Do neke mere zagotovo, vendar je to širše zastavljena problematika lakote – glad po tem, da bi našel svoje mesto v družbi. Mladi se že od vedno praviloma spopadamo s tovrstno lakoto, a smo v današnji krizni situaciji mnogi obsojeni na neprostovoljni post.

 

Uprizoritev razpira tudi vprašanje statusa umetnika, ki mora živeti na robu revščine, da se v njem res prižge tista »božja iskra«. Naš nesojeni pisatelj se izstrada praktično vse do roba smrti, ko se mu nenadoma razprejo nova obzorja in začne mrzlično pisati. Kljub temu niti Hamsun niti Pipan nista neposredno socialno kritična – v ospredju je vedno duhovna komponenta: kako nastane umetnik in kako se rodi umetnost, pri čemer se ne izgubljamo v abstraktni metafiziki, ampak z glavnim likom blodimo skozi nazorno predstavljeno bedo – vedno bolj proti dnu, vedno bolj lačni … Z Gladom so v Mini teatru nedvomno ujeli pravi trenutek in (čeprav s komorno uprizoritvijo) sezono zaključili v veličastnem slogu!

                                        
635699639652374289_150609_glad_foto.miha.fras.016