17. marec, 2015 / Oder

Katja Povše (po motivih H. C. Andersena): Lučka, grah in pero

Nika
Švab

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković.

Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.

Predstava sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za nekaj časa zamotil.

Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša, poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši vtis.

 

Nika Švab

lucka-grah-in-pero-1