10. oktobra, 2015 / Oder

Johan Wolfgang Goethe: Faust

So imena, ki v zatohlem ozračju slovenskega teatra še posebno dobro zvenijo, in eno od njih, laičnemu uhlju morda celo najbolj poznano, je ime Tomaža Pandurja. Ker sem prepričana, da tega svetovljanskega gospoda, ki med drugim goji posebno ljubezen do baretk, ni treba dodatno predstavljati, se lahko običajnemu uvodu v recenzijo gladko izognemo in zagrizemo naravnost v njeno sredico.

 

Najprej se torej ustavimo pri večno fascinirajočem fenomenu premier. Človek, ki nanje iz tega ali onega razloga velikokrat zaide, je gotovo že opazil, da je na premierah navadno približno desetkrat več obiskovalcev kot na vseh ostalih predstavah, in predvsem, da je klientela na njih popolnoma drugačna kot ob običajnih gledaliških dneh. Dame v toaletah in gospodje v suknjičih, ki trkajo s kozarci penine in se malce nevarno smehljajo, bogate smrklje v zadnjih cunjicah iz Milana, znani obrazi televizije in tu pa tam kak zablodel hipster.  Vsi uglajeno in zmerno dobre volje izmenjujejo puhlice in sklepajo posle, nihče pa se kaj dosti ne zmeni za samo predstavo. Skratka, nagravžno. No, premiera Pandurjevega Fausta je bila seveda tudi v tem pogledu nenadkriljiva, bila je tako rekoč kraljica premier. Vesoljna Slovenija se je pražnje odela, se pognala na Trg francoske revolucije, se tam postavila v vrsto in čakala na vstopnice.  Za oder Križank, ki so mu sicer bolj poznani koncerti srednjega kalibra in semtertja kak mjuzikel, je takšnole prvovrstno dramsko doživetje nekaj nenavadnega. To je očitno pripomoglo k veliki gneči na blagajnah, zaradi katere se je predstava začela s skoraj polurno zamudo.

 

Pandur je torej upravičil svoj sloves še preden se je uprizoritev sploh začela. Pompoznost, spektakel in ostali sinonimi za njegovo (vsaj nedavno) režijo so očitno za širšo javnost dovolj privlačni, da se v trumah vali v gledališče. Kar nedvomno sploh ni slabo in lahko Pandurju ob tem samo zaploskamo ter mu celo priznamo nekakšen misijonarski status med slovenskimi gledališčniki.

 

Pa da se ne bomo predolgo zadržali v preddverju, pohitimo do svojega sedeža, se zrinimo med mastno gospo in gospodiča z brčicami, ter se ozrimo proti predstavi sami. Kljub že vsemu do sedaj povedanemu, kljub zdravemu skepticizmu in zavedanju, da je o celi stvari treba podati neko relevantno mnenje, je prva reakcija na Pandurjevega Fausta otroška očaranost. Nad čim? Nad vizualnimi čudesi, ki se pred našimi očmi prelivajo iz slike v sliko, iz kompozicije v kompozicijo. Pandur je nedvomno mojster odrskih vizualizacij. Scenografija Svena Jonkeja je božansko preprosta in božansko prefinjena, tako zelo »zadeva« žebljico na glavico, da vzbuja celo malce zavisti, češ, zakaj se tega jaz nisem domislila. Dva monumentalna zidova, ki segata od tal do tja nad oder, kamor gledalčevo oko ne seže več, se s pomočjo igralcev premikata in ustvarjata preproste, a neizmerno zanimive ambiente in prostorske odnose. Povrhu vsega sta še prebarvana s tako nedoumljivim odtenkom sive, da se ta, ko je to potrebno, pokaže kot bel in spet drugič kot črn. Genialno. Na zidova se občasno projicira animacija, delo Dorijana Kolundžije, ki želi komunicirati z igralci, a ji, vsaj na prvi uprizoritvi, to ni najbolje uspelo, saj je ves čas rahlo zamujala. Tudi osvetlitev je treba pohvaliti — mojstri luči so z enostavnimi prijemi iz svojega medija »izmolzli« kar največ. Še posebno čudovito pa se luči ujamejo z glavnim elementom scenografije — približno deset centimetrov globokim vodnim bazenom, ki se razliva čez ves oder. Igralci tako čofotajo sem in tja, kar jim malce otežuje gibanje, in kar bi lahko tolmačili kot princip doživljajskega, fizičnega teatra. Vsekakor pa vseprisotna voda prispeva k turobnemu vzdušju Faustovega trpljenja.  Duhovito je tudi dejstvo, da je Faust sam oblečen v hitro premočljiv, cunjast kostum, medtem ko je mnogo-edini Mefisto lastnik več modnih variacij na črno lateks pelerino.

 

Vizualnih impulzov je torej v predstavi veliko, skoraj preveč oziroma dovolj, da se človek malo teže osredotoči na vsebino. In najbrž to tako ali tako nikogar ne moti, ali pa je celo zaželeno. Faust je seveda večna zgodba, o kateri ni treba zgubljati besed. Pandur se je je tokrat lotil že tretjič. V želji, da bi klasično umetnino prevedel v jezik sodobnega potrošnika, se je žal večina poetike in miline originalnega dela izgubilo. Shizofreni Mefisto je postal družina Mefisto, kjer vsak od družinskih članov pooseblja enega od aspektov zla. Ti nam, sodobnim, neukim gledalcem, večkrat postrežejo z obrazložitvijo, kaj se na odru oziroma v zgodbi trenutno dogaja. Meta-gledališki dodatek, ki spominja na razlage na začetku vsake epizode kake serije (Previously on Faust) je malce duhovit, malce pa tudi ponižujoč. V enem od nagovorov publiki oče Mefisto celo neposredno odpre ta problem, torej problem razvajenega občinstva, ki je zadovoljno z vsem, samo če ga dobro podkupiš. Dilema, s katero morda Pandurja muči njegov osebni Mefisto, je to, da do kam se še lahko spusti v populistično gledališče, da bo sam pred sabo lahko upravičil sebe kot umetnika. Če njegove predstave podcenjujejo gledalce, je to lahko samo za to, ker jih takšni, podcenjevanja vredni gledalci, obiskujejo. Ali pa je pravzaprav obratno?

 

Preden nas začne boleti glava od vrtoglavih sklepanj, za hip omenimo samo še igro. Načeloma odlična igralska zasedba v tej uprizoritvi ne izstopa. Briljira edinole Polona Juh v vlogi Faustove izbranke Margarete, ki s svojo interpretacijo vloge osupne in očara. V originalnem besedilu plaha in zadržana Margareta je v prepesnitvi tokratne ekipe samozavestna, navihana mlada ženska, ki ve, kaj hoče. Omeniti velja še naslovnega Igorja Samoborja, ki je v tokratni uprizoritvi kot Faust žal malce potisnjen ob stran, saj luč žarometov večinoma pobirajo številni Mefistovi. Če je imel ob snovanju te družine Pandur v mislih današnji čas, ko je kvantiteta nadvladala kvaliteto, potem jo je naslikal popolnoma pravilno. Kje so dobri stari časi, ko je bil hudič le en, a je bil ta zares do obisti žleht?

 

Pandurjevega tokratnega Fausta je torej treba jemati predvsem kot vizualno doživetje, simfonijo svetlobe, giba in podob, pri katerem lahko, če naslovno zgodbo poznamo, mirne duše preslišimo dialog in se potopimo le v svet mehke glasbe izjemnih Silence in nežno menjavanje podob. Če se na takšne vrste uprizoritev pripravimo, nas bo ta očarala s svojo preprosto lepoto.

 

Če pa bi želeli kaj več, no … potem pa ste iz pravega testa za pogodbo z Mefistom.

                                        
8