27. maj, 2015 / Oder

Jean Genet: Balkon

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

V Slovenskem mladinskem gledališču so za zadnjo predstavo sezone izbrali znamenit Balkon Jeana Geneta. To ni prva uprizoritev Genetove igre v “Mladincu”, letos mineva sedemindvajset let od odmevne uprizoritve Balkona v režiji Janeza Pipana. Tokrat so režijo zaupali Diegu de Brei, ki je s pomočjo dramaturga Tomaža Toporišiča ustvaril intimno, vendar žal (še) precej nedodelano interpretacijo Balkona.

 

Resnici na ljubo je treba priznati, da ustvarjalci predstave nikakor niso imeli lahke naloge, saj je Genetovo postdramsko pisavo vse prej kot preprosto uprizarjati. Genet sam je ob spremljanju mnogih (po lastnem mnenju) neuspešnih uprizoritev svojega teksta naknadno dopisal napotke za uprizoritev. Tako je de Brea upošteval napotek o stopnjevani karikirani igri, v kateri naj bodo kljub temu »mesta, kjer naj bo ton naravnejši, saj bo tako naredil pretiranost še bolj napihnjeno.« (Balkon, gledališki list). Kljub izvrstnemu delu igralskega ansambla (karikirana igra je bila še posebej pisana na kožo Ivanu Peternelju v vlogi Škofa in Dariu Vargi v vlogi Generala), je karikiranju mestoma umanjkala trdnejša vsebinska podlaga in je le-to postalo samo sebi namen. Karikirani liki so namreč zanimivi iz tega vidika, da velepomembne nazive, s katerimi se kitijo (general, škof, sodnik), pravzaprav samo igrajo, v resnici pa se jim sanja ne, kaj pravzaprav delajo. To je sprva še delovalo družbeno ironično in zabavno, zelo kmalu pa samo še izrabljeno.

 

Čeprav je Balkon postavljen na sredo revolucije, ga naj ne bi uprizarjali kot politično igro, kar je de Brea upošteval — namesto gradnje enoznačne politične satire se je osredotočil na intimo posameznih likov. Pred gledalcem so se odvili tipični bordelski prizori, v katerih se ljudje, ki odločajo o usodi in prihodnosti širše družbe, predajajo nizkotnim fetišem in skoznje »zdravijo« osebnostne travme. Sodobne študije Geneta poskušajo interpretirati skozi hibridnost spolnih identitet, inverzije spolov in prevpraševanje kategorij ženskosti oziroma moškosti, česar se pričujoča postavitev Balkona zgolj dotakne in ne razvija dalje. Ženski liki so v de Brejevi uprizoritvi veliko preveč odrinjeni ob stran, kljub prepričljivi igri najnovejše pridobitve ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Anje Novak, v vlogi ženske/tatice/dekleta/Karmen.

 

De Brea žal ni dosegel Genetove atmosfere dvoumnosti in zabrisane meje med resničnim ter navideznim, kar Balkon kot igra prevpraševanja  človeških arhetipov, normativnosti družbenih norm in vsega povezanega z običajnim redom stvari zahteva. Pri tem bi lahko pomagala bolj dodelana scenografija − ključen scenografski element, zadnja stena obdana z ogledali, je bila vse preveč v ozadju, da bi se v njej ugledalo tudi občinstvo, kar bi najbolj izpostavilo Genetovo premiso o podobnosti gledališča in bordela. Obe omenjeni prizorišči namreč predstavljata prostor iluzije, ki vsaj za nekaj časa deluje kot resničnost – stranka v bordelu plača za uresničitev lastne fantazije, gledališka publika na blagajni plača za vstop v svet gledališke fantazije. V obeh primerih ni nujno, da klient bordela/gledališki gledalec dobi, po kar je prišel, in pogosto (kot žal tudi v primeru nove postavitve Balkona) ostaja “nezadovoljen”.

Balkon_gl_list_HiResT__PeterUhan_224