12. december, 2016 / Oder

Jana Menger: Plovemo (avtorski projekt po motivih Igric Dominika Smoleta)

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Novo sezono je v Anton Podbevšek Teatru otvoril avtorski projekt vsestranske odrske ustvarjalke, stare znanke novomeške kulturne scene Jane Menger. Plovemo je priredba Smoletove trilogije z naslovom Igrice iz leta 1957, ki jo sestavljajo besedila Nekaj malega o vevericah in življenju, O ladjah in življenju ter O čakalnicah in še malo o življenju. Besedilo je postavljeno na mejo koreografskega in gledališkorežijskega principa, saj v predstavi nastopajo dramski igralci (Primož Pirnat, Maruša Majer, Barbara Ribnikar, Vid Klemenc in Milan Štefe), ki poleg govorjenega besedila izvajajo tudi raznovrstne fizične akcije.

 

 

Uprizoritev nastopajoče že v uvodu postavi v nek fiktivni (ne)prostor: preko njihovih teles se v vse smeri obrnjena projekciji zlivajo številke od 0 do 9, kar ustvari nekakšno vzdušje, podobno tistemu iz Matrice; v kombinaciji s scenografijo, sestavljeno iz (neokrašenih) smrečic to dogajanje umesti v kontekst drugačnih pravil in nam neznanega koordinatnega sistema – s tem pa se uprizoritev poigrava vse do svojega konca.

 

 

Plovemo sicer odpira veliko, morda celo preveč vprašanj; gledalcu lahko vzbuja razmislek o položaju človeka v najrazličnejših odnosih – od tistega najintimnejšega, ki ga imamo sami s seboj, do tega, ki ga individuum kot le ena od neskončno mnogih številk goji do družbenopolitičnega sistema, v katerem prebiva (in njegovih manifestacij). Čeravno so nekateri od teh nastavkov prav posrečeni (v večini primerov po zaslugi odličnega Primoža Pirnata), kot celota ne prispejo do pristana, temveč preprosto plovejo dalje in se tako nevarno približajo situaciji, v kateri se vedno znova najde ta petčlanska zasedba “pomorščakov”: ob vztrajno pohajajočih močeh brez kapitana plovejo proti cilju, ki ga pravzaprav ni. Takšna dinamika predstave, v kateri se izmenjujejo različni gibalni, govorni in performativni diskurzi, v gledalcu lahko pusti grenak občutek frustracije; kot bi ga uprizoritev na nek način pustila na cedilu. Ampak morda je prav to ta učinek, ki ga tovrstna predstava lahko jemlje za svoj uspeh: gledalec namreč pri tem ne bo le zamahnil z roko in na vse skupaj pozabil, temveč bo stvári na nek način vsekakor skušal priti do dna. In tako se bo v njem neizogibno sprožil plaz najrazličnejših miselnih poti in razkrižij, na neki točki pa ga bo nehala zanimati predstava kot taka, temveč le še njena vsebina – in ugotovil bo, da se (ne glede na to ali mu je bila izvedba po godu ali ne) z ustvarjalci preprosto mora strinjati: plovemo, to že drži, ampak kam? Kako? S kakšno posadko? In predvsem – zakaj?

                    
plovemo61m